Zakaj, gospodje, ne uporabite uspešnih, dobro preizkušenih načinov sporočanja o čudovitih odnosih iz naše ne tako oddaljene slavne preteklosti, ob katerih se je Evropa sladostrastno talila kot sladoled pri 40 stopinjah? Toliko zgodovinskega spomina, malo več kot zlata ribica, pa že premorete. Se spomnite, kako sta se vladi držav leta 2006 srečali na Brionih, da bi jih tam še vedno navzoči duh Josipa Broza oplemenitil z idejo neuvrščenosti in miroljubne koeksistence. Bil sem tam in videl, kar je videla tudi vsa Evropa; kako sta se Janša in Sanader pobalinsko drenjala na ozkem sedežu električnega vlakca; kako je zunanji minister Rupel z belim klobučkom mahal natakarjem v brionskem nacionalnem parku; kako se je Janez Podobnik ob vsakem grižljaju prestrašeno oziral, ali nemara prihajajo policisti, da ga aretirajo, ker se je z Jorasom valjal po nabrežini Dragonje, potem pa z velikim olajšanjem ugotovil, da Hrvati le niso takšni belcebubi, in skorajda zapel hrvaško himno. Evropa je bila navdušena nad brionsko idilo.
Kako toplo pri srcu je šele bilo Evropi, ko je videla kot mlada zaljubljenca nasmejana Boruta Pahorja in Jadranko Kosor ob kaminu, v katerem se je veselo poigraval ogenj. Ni ga boljšega sporočila tujini, da sta državi prebredli adolescenčno fazo, postali zreli in odgovorni članici mednarodne skupnosti. In takoj so tu bili rezultati: dogovorjena arbitraža o Piranskem zalivu, memorandum o LB, Agrokorjev nakup Mercatorja... Zdaj pa državi pošiljata Evropi posnetke mrkih in čemernih obrazov zunanjih ministrov.
Stopimo korak nazaj, vrnimo se k dobrim praksam, h koreninam, če hočete. Si predstavljate, kakšno sporočilno vrednost bi imel za Evropo posnetek z Vesno Pusić v pletni, Karel Erjavec pa stoje za njo vesla in prepeva Po jezeru bliz' Triglava. Mislim pa, da jima nagrada saharov evropskega parlamenta, namenjena tistim, ki se borijo proti nestrpnosti in za sožitje, ne bi ušla, če bi se vpričo kamer udobno zleknila pred že znanim kaminom. Ona v kopalnem plašču in z roza copatki s cofkom, on zraven nje v trenirki kappa. Oba razigrano brskata po oxfordskem slovarju in iščeta razlago besede »stay« – ali pomeni ustavitev sodnih postopkov proti LB ali zgolj preložitev – se smejita, srebata planinski čaj, za njima veselo plapola ogenj. Okrog njiju kup načrtov Strasbourga in Basla, porisanih s črtami in puščicami, kako priti do evropskega sodišča ali baselske banke za mednarodne poravnave. Ona poje znano zagorsko: »Beži Karlek, beži Karlek, cug ti bu pobegel, ne buš videl beli Strasbourg grad.« On nadaljuje: »Naj pobegne, naj pobegne, memorandum mi je v žepu, pak bum videl beli Basel grad.« Potem ko simbolično vržeta na ogenj memoranduma za arbitražno sodišče o meji na morju, Erjavec in Pusićeva pred milijonskim občinstvom nasmejano svečano objavita, da lipicanci niso hrvaška avtohtona pasma, da teran pridelujejo tudi v hrvaški Istri in da je kranjska klobasa skupna kulturna dediščina. A bi to bila res prevelika žrtev dveh politikov za miren spanec Evropejcev?
