Špela Videčnik: V Sloveniji trenutno priložnosti skorajda ni. Naš biro trenutno dela bolj na enodružinskih hišah in vilah, ki so sicer svojevrsten izziv, vendar finančno ne morejo pokriti vloženega dela. Vsi večji projekti pa pri nas trenutno stojijo. Tudi v bližnji prihodnosti ne vidimo sprememb, saj denarja preprosto ni: vlagatelji so obremenjeni s krediti, mecenstvo arhitekture, kakršnega poznajo marsikje v tujini, še posebno v ZDA, pa pri nas ne obstaja. Veliko se sicer govori, da bo država vlagala v energetske obnove obstoječih objektov, s čimer bi bilo ponovno pognano celotno gradbeno kolesje. A četudi bo do tega prišlo, se ne bomo povrnili na stanje, kakršno je bilo pred leti, ko se je na veliko gradilo stanovanjske in javne objekte. Denimo pred petimi leti smo v biroju za vse leto vnaprej vedeli, kaj bomo delali, sedaj pa imamo projekte komajda za nekaj mesecev vnaprej. Mlajše generacije arhitektov so v še slabšem položaju. Midva pripadava generaciji s to srečo, da je začela delati v obdobju, ko se je vzpostavljal nov sistem, hkrati pa je prišlo do gospodarskega vzpona, zaradi katerega so se formirala nova podjetja, ki so ogromno gradila. Vrh tega si bil lahko takrat izbran na natečaju ne glede na reference, štel je le dober projekt, danes pa mora arhitekt dokazovati tudi, koliko je finančno sposoben ali kakšno zavarovanje ima. V vsakem primeru se je torej nujno ozirati v tujino, čeprav imamo Slovenci v splošnem nekakšen strah pred novo izkušnjo. Ko smo recimo delali idejno zasnovo v Katarju, smo si v ekipi želeli imeti Slovence, a je bilo izredno težko najti nekaj ljudi, ki bi se za dobro plačilo za dve leti preselili tja. Manjka pa nam tudi optimizma in samozavesti, da nam lahko uspe zunaj naših meja.
Kako pa tujina sprejema slovenske arhitekte?Špela Videčnik: Slovenija še vedno marsikje velja za eksotično državo, zato se je treba dokazovati. Žal je tako, da prikaz portfelja z objekti, zgrajenimi v Sloveniji, pa čeprav ti dosegajo visoke standarde in so po gospodarski plati ugodni, šteje precej manj kot denimo blok, zgrajen v Parizu. Potem ko smo lani v Parizu postavili študentski dom, dobivamo veliko več povabil na natečaje in razpise. Ta povabila pa štejejo ogromno, saj je v primeru udeležbe na odprtih natečajih potreben izjemen vložek dela brez zagotovljenih materialnih stroškov. Brez povabil bi si lahko privoščili le kakšne tri natečaje letno.
Rok Oman: Ne gre za to, da v tujini ne bi cenili naše arhitekture, ampak vlagatelji preprosto bolj zaupajo lokalnim birojem, kar je pragmatično gledano do neke mere tudi razumljivo. Šele pred kratkim smo izvedeli, da so si vlagatelji ob ogledu končanega objekta v Parizu resnično oddahnili. Šlo je namreč za veliko naložbo in v Franciji je znano, da še posebno priznani arhitekti pogosto precej presežejo prvotno načrtovani proračun. Prav tako ni bilo nikakršnih zamud pri projektiranju in izvedbi. Odprtje študentskega doma je bila namreč terminsko povezana z odprtjem dela tramvajske proge, ki je speljana tik ob stavbi.
Kje so sicer največje razlike med delovanjem arhitekta v Sloveniji in Franciji?Špela Videčnik: Predvsem je razlika v odnosu naročnika do arhitekta. V Franciji so naročniki zelo profesionalni. Kar smo se dogovorili, to je držalo, kar se pri nas le redko dogaja. Medtem ko se pri nas pridobitev gradbenega dovoljenja neskončno vleče, smo za objekt v središču Pariza novembra podpisali pogodbo, marca vložili prošnjo za gradbeno dovoljenje in junija je bilo to že izdano. Debelina mape za prijavo je tam obsegala približno pet odstotkov dokumentacije, ki je potrebna pri nas. V Sloveniji se namreč iz leta v leto pojavljajo vse bolj absurdne birokratske zahteve. Vrh tega se pri nas na tem področju dodobra uveljavlja folklora kratkoročnega pogleda in s tem najemanja poceni izvajalcev. Še posebno ko gre za infrastrukturne objekte, vlagatelji pri nas nimajo posluha za to, da bi se jih lahko koncipiralo kot arhitekturno ustvarjalne. Denimo v Španiji lahko omenim kakovostne primere projektov sežigalnic odpadkov.
Rok Oman: Arhitekta se v Sloveniji v veliko primerih dojema kot nujo vlagateljev, prek katerega bo pridobljeno gradbeno dovoljenje, kar je dokaz, da jim je popolnoma vseeno, kakšen bo končen objekt. Po drugi strani pa v Parizu poskrbijo tudi za videz okolice stavbe, zato imajo denimo natančno določen odstotek proračuna, ki je namenjen za umetniška dela. Prav tako pozidanost parcele lahko variira glede na stopnjo energetske varčnosti objekta. Videti je torej interes, da stvari speljejo, kot je treba. Morda se jih ravno zato kriza ni toliko dotaknila. Ves čas potekajo naložbe in kolesje se stalno vrti naprej, medtem ko smo pri nas sposobni načrpati komaj polovico tistega, kar nam je namenjeno iz evropskih sredstev.
Je pri nas problematična tudi splošna miselnost, ki se še vedno nekako boji drzne arhitekture? Ob izgradnji stanovanjskih stolpičev v Izoli, katerih zunanjost spominja na čebelnjak, sta doživela precej burne odzive lokalne skupnosti...Rok Oman: Mislim, da je bil skoraj vsak naš projekt šok za lokalno skupnost, saj imajo ljudje povečini na vsako stvar, ki je niso vajeni, negativen odziv. Socialni blok v Izoli, pri katerem smo z minimalnimi elementi dosegli drugačen videz od okoliških stavb, je vzorčen primer tega. Prišlo je celo do te stopnje, da je takratna županja izjavila, da bo zaradi tega objekta izgubila na volitvah. Drugi šok za lokalno skupnost so bile skupine ljudi z vseh koncev sveta, ki so prišli na ogled objekta. Tako se je postopoma le začela spreminjati miselnost domačinov. Tudi na splošno se na tem področju dogaja vidni preskok, čeprav si povprečna slovenska družina še vedno vzame več časa za nakup avtomobila kot recimo enostanovanjske hiše. Ko govorimo o miselnosti, pa je velik problem pri nas tudi odnos do stavbne dediščine; ta predvsem na podeželju vidno izginja. Tako se bo avtentična pojava tradicionalne arhitekture povsem sesula. In zakaj je pomembno ohranjati kulturno dediščino? Ker je to osnova za našo identiteto in identiteta je lahko najboljši vzor za novo arhitekturo.
Špela Videčnik: Lahko pa kot pozitiven primer poudarim sodelovanje štirih slovenskih birojev ter lokalne skupnosti pri gradnji Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju. Na začetku je bilo vse videti popolnoma nerealno in utopično hkrati, vendar smo arhitekti stopili skupaj, izredno hitro izdelali projekt in dobili pozitiven odziv predstavnikov lokalne skupnosti. Tudi gradbeno dovoljenje smo dobili neverjetno hitro. Skratka, vse je potekalo tako, kot običajno obljubljajo politiki. Projekt je sicer za nekaj mesecev zastal, ker je sodelujoče gradbeno podjetje sredi gradnje propadlo, vendar se je na koncu vse dobro izteklo. Iz tega primera se vidi, da smo tudi v Sloveniji stvari sposobni speljati, kot je treba.
Kaj pa negativne izkušnje v tujini?Rok Oman: Negativnih izkušenj niti ni, so samo izkušnje. In vsaka tovrstna izkušnja je pozitivna. Vsaka država ima pač specifično doktrino. Osnovna lastnost arhitekta je, da se vsaki posebej prilagodi.
Špela Videčnik: Vsaka država ima svoj način dela, zato ti je kot tujcu nemalokrat težko. Denimo v Avstriji ali Nemčiji je vselej, ko smo bili povabljeni na natečaj, praviloma zmagal biro iz neposredne okolice s tipično generično arhitekturo tistega kraja. Belorusija, kjer gradimo stadion, je specifična po tem, da je delo oteženo, ker je močno vpeto v politične odločitve. Najprej so dela na stadionu nekaj časa zamujala, ker so gradbinci delali pri drugih projektih, ki so se tisti čas politikom zdeli pomembnejši, potem pa so se nenadoma postavili fiktivni datumi, ko naj bi bil predsednik na ogledu, in do tistega dne je morala biti zadeva za vsako ceno končana. V Franciji me je recimo negativno presenetilo, da je kakovost gradbenih podjetij precej nizka. Tako v Franciji kot Nemčiji pa so pri izboru pomembne reference biroja. Najprej je treba dokazati, da si dovolj finančno močen in sposoben, da lahko narediš objekt, šele potem pride na vrsto tvoja ustvarjalnost.
