Pes je prijatelj in psihoterapevt obenem

Klinika v Topolšici

Nekaj časa je njegova kariera tekla po urejeni in uhojeni poti. Dolga leta je delal na terenu, obenem je v Šoštanju vpeljal ambulanto za male živali, bila je tudi dokaj dobro opremljena. Nekako v tistem času, v kratkem časovnem intervalu je dobil povabilo na veterinarski center v Celje in tudi na fakulteto, kjer naj bi predaval. »Pa sem se odločil za Celje, ker sem kolegom obljubil in sem šel tja, leta 1994 je bilo,« pripoveduje dr. Milan Matko. In je tam ostal do leta 1999, ko je v Topolšici odprl svojo kliniko za živali. Predvsem za male živali. »To je bil nov izziv. V teh krajih sem domačin. Malo me je vlekel lokal patriotizem, to že lahko rečem, obenem pa sem hotel dokazati, da majhnosti ni nikjer, da se tudi na obrobju lahko dobro dela, da lahko tudi na ‚koncu sveta‘ uspeš. Vsekakor je bilo tveganje, a zdaj se kaže, da se je splačalo. Na začetku je bila klinika za male živali, še zdaj večinoma zdravimo male živali, čeprav izraz ni najbolj posrečen. Jaz bi prej rekel, da gre za družne živali, torej tiste, s katerimi se družimo, ki so nam nekako najbolj blizu.« Pravi, da lahko na prste obeh rok naštejemo tiste živali, ki smo jih dejansko udomačili in z njimi živimo v nekakšni simbiozi. »Za vse druge živali pa, to je moje mnenje, govorim o divjih in tropskih živalih, način udomačevanja ni najbolj primeren. Govorim o različnih prilagojenih biotopih v stanovanjih. Morda moja kritika ni najbolj upravičena, ampak človek si je neke živali preprosto udomačil, nekako prisvojil. S temi je vzpostavil drugačen, pristen stik in to so tiste družne živali. Govorim o psih, mačkah, kuncih, hrčkih, pa še kakšno bi lahko našteli. Govorim pa o malih živalih. Na drugi strani so velike živali, udomačene, denimo konj, krava, osli...«

Ne le diagnoza

V Matkovi kliniki so najpogostejši obiskovalci psi, sledijo mačke, drugih je manj. »Vendarle se je treba nekako opredeliti, saj vsega res ne zmoreš. Recimo, že v sami veterinarski medicini psov so velike razlike: interna, ortopedija, nevrologija, to so morda trije največji segmenti. Potem pa še manjši, denimo bolezni kože in še kaj bi našli. In vse to je treba pri delu z živalmi poznati, upoštevati. Za specialistične zadeve se še vedno posvetujem s strokovnjaki, ki se ukvarjajo samo z določenim področjem. Veste, ni dovolj pri neki bolezni samo postaviti pravilno diagnozo, treba je dati tudi prognozo, saj so načini terapij zelo različni.« Milan Matko se veliko ubada z ortopedijo, je že res, pravi, a največji izziv mu je nevrologija. »Nevrologija me zadnjih petnajst let najbolj vleče, tudi študijsko se vanjo zelo poglabljam. In nevrološke problematike je pri živalih veliko. Mnogo je operacij hrbtenice, vse skupaj sem nadgradil z diagnostiko računalniške tomografije, kar je izredno pomembno za zdravljenje.«

Klinika v Topolšici je šla že po znanih poteh. Začetki so bili skromni, z leti pa se je obseg dela močno povečal, s tem pa se je dopolnjevala tudi ekipa, s katero dr. Matko zdravi male živali. »Na začetku je bilo manj kartotek, bilo jih je med tri in štiri tisoč. Takrat sem vse svoje stranke, naj jih tako rečem, tudi dodobra poznal, zdaj je to težje, saj naša kartoteka zajema skoraj 24 tisoč naslovov in imen. In zato tudi potrebujem večjo ekipo. Delo usmerjam sam in zato sem tudi ekipo izbral glede na potrebe, moje in njihove. In smo dobra ekipa, to že lahko rečem. Lahko rečem, da so se vsi močno navezali na to okolje in na delo, ki ga opravljajo, veseli jih in zato so tudi uspešni. In upam si reči, da smo uspešni.«

Milan Matko pravi, da delo z zdravljenjem živali lahko dobro opravljaš le, če si do svojega dela pošten in da vsak korak narediš maksimalno dobro. »Ne želim pretiravati s tem, ampak največji imperativ mi je, da se vedno vprašam, ali sem naredil najbolje po svojih močeh. Pa se še vedno lahko naredi napaka, komurkoli. Ne gre obtoževati. Se je pa treba vedno postaviti na stališče, da po svojih močeh skušaš narediti najbolje. Zato sem se tudi odločil, da imamo v bolnišnic kar nekaj stacionarnega prostora. Vedno imamo na zdravljenju vsaj deset živali, možnost pa je za štirideset. Pomembno mi je namreč spoznati pacienta. Že res, da ti nekaj podatkov lahko da gospodar, ampak bolnika moram sam spoznati, z njim vzpostaviti stik, ker potem je tudi zdravljenje lahko bolj uspešno. Problem seveda je, da pes ne zna povedati, kaj mu je, kaj ga boli, zato je treba zelo pravilno odkriti anamnezo, treba je pozorno prisluhniti izpovedi lastnika. Vsaka podrobnost je lahko pomembna.«

V Sloveniji je po podatkih republiške uprave registriranih okoli 200 tisoč psov. Tudi pasem je veliko, čedalje več, prihajajo nove pasme, izrivajo nekoč moderne, druge prihajajo v ospredje. Vse skupaj je izziv tudi za veterinarje. »Z našega vidika govorimo o trendih. Največkrat so trendi pri izbiri psa njegova uporabnost, socialni položaj, pogosto tudi videz, velikost. Glede naše stroke pa je vsaka pasma specifika. Posebej glede bolezni. Moramo se naučiti nekaterih zadev, ki so za posamezno pasmo pomembne, kar je treba predstaviti tudi lastnikom. Pes ni televizor, da bi prebral navodila in potem tipkal po daljincu in kar je – je! Vedeti je treba malo več, treba je spoznati značilnosti posameznih pasem, brez tega ne gre.«

Cepljenje: da ali ne

Ob vsem so potem še vsakoletna cepljenja prosti steklini, proti pasji kugi. Ki niti najmanj niso poceni. »Moje mnenje glede vsakoletnega celjenja? Pogovarjal sem se s kolegom iz Anglije, imunologom. Zelo težko se je opredeliti, ker je težko vedeti, ali je pes popolnoma zdrav ali ne. Če ga cepiš v času, ko ima kakšne virusne zadeve, potem ne bo uspel ustvariti neke odpornosti. In zato je bolje, da ga naslednje leto spet cepiš. Zanesljiveje je, ker tako izločiš možnost okužbe s steklino. Iz tega razloga menim, da vsakoletno cepljenje le ni pretirano. Je pa bolj odvisno od farmacevtske industrije. Če bo farmacija rekla, da lahko cepimo vsako tretje leto, tudi v redu. Ni pa cepljenje škodljivo. Še manj vsakoletno cepljenje proti kugi, kjer v paketu cepimo proti več zadevam, ki so lahko nevarne.«

Hujši udarec za družinski proračun je, če pes resno zboli, če potrebuje dolgotrajno zdravljenje ali operacijo. Gre za res drage stvari. In kaj meni o obliki zdravstvenega zavarovanja za živali? »Te stvari res niso poceni. Pa saj že imamo obliko zavarovanja preko zavarovalnic. S tem krijemo različne odstotke zdravljenja. Na žalost pa ni zastavljeno tako kot pri človeku, nekako je bolj podobno avtomobilskemu zavarovanju. Če bi hoteli to izboljšati, bi bilo dovolj samo pogledati v tujino in prenesti k nam. Saj ni treba odkrivati tople vode. Če imaš žival, imaš zavarovano, plačuješ mesečne obroke, odvajaš za zdravstveno zavarovanje. Tako delajo na zahodu, ne vem zakaj ne bi tudi pri nas.«

Milan Matko je tudi sam ljubitelj psov. »Veste, pes je prijatelj in psihoterapevt obenem. Med psom in človekom se lahko ustvari neka posebna navezanost. In če nastane ta poseben kontakt, ta posebna kemija, da se psu nikoli ne zameriš, potem se pri psu ustvari absolutna zvestoba in navezanost. Še bolj kot prijatelj pa se pes uveljavlja kot psihoterapevt. V tej smeri se tudi pogovarjam z lastniki psov, kako ravnati s psom in kako doseči pri njem, kar želiš. Pravilo je preprosto, pes ne sme biti nikoli v obremenitev, človeku mora biti v veselje. In mora imeti zaupanje v gospodarja.«