Nabito polna dvorana v Stožicah je navdušeno zavpila že ob zvoku prvih dežnih kapljic. A niso jih vznemirile kapljice, ki so z neba trkale po strehi dvorane, temveč kaplje, ki so jih ustvarile roke približno 50 pevcev in pevk. Kapljam je sledil dež, dežju grmenje, grmenju spet dež, temu pa Africa skupine Toto v izvedbi Perpetuum Jazzile, ki je na Youtubu dosegla že zavidljivih 15,6 milijona ogledov. Zato ni presenetljivo, da so obiskovalci jubilejnega koncerta ob 30-letnici delovanja te priljubljene vokalne skupine pevce in pevke po zaključku Africe nagradili z bučnim aplavzom, skoraj tako glasnim kot po odpeti Avsenikovi Golici, ki je dvorano postavila na noge in iz grl obiskovalcev iztrgala navdušene vriske. Žur, kot se za praznovanje 30. rojstnega dne spodobi.
Podvig, ki ga zmorejo le redki
Perpetuum Jazzile je svoj jubilej praznoval skupaj z 20.000 poslušalci, ki so ne enkrat, ampak dvakrat napolnili stožiško dvorano. Podvig, ki se ga ne bi branili samo slovenski glasbeni izvajalci, temveč tudi največje tuje zvezde iz sveta glasbe. Če upoštevamo vse zapise na družbenih omrežjih, ko so Slovenci potrti tarnali, da je zanje zmanjkalo vstopnic, tujci pa so vokalne talente vabili v Los Angeles, Urugvaj, Brazilijo, Veliko Britanijo, Bosno in Hercegovino, na Dunaj in še kam, je že skoraj presenetljivo, da so se Perpetuum Jazzile sprva bali tradicionalni jesenski koncert iz Cankarjevega doma prestaviti v Stožice.
»Najprej smo načrtovali samo en koncert. Niti približno nismo pričakovali, da lahko razprodamo kar dva. Ampak po tem, ko smo videli, kako so pošle vstopnice za prvi koncert in je še vedno veliko ljudi spraševalo po njih, smo se odločili še za enega. Razmišljali smo tudi o tretjem, a to bi bilo že preveč,« je povedal tenorist Aleš Majerič. Skupina je bila izredno počaščena zaradi odziva svojih poslušalcev. »Res smo izredno hvaležni vsem 20.000 obiskovalcem, ki so nam z nakupom vstopnice izkazali podporo,« je dejal Majerič in pristavil, da so čutili veliko odgovornost, da vsem tem ljudem pripravijo šov, s katerim bodo primerno poplačani.
»Priznam, da sem zadnji teden pred koncertom zelo čudno spal,« je v smehu dodal še en tenorist, Klemen Brezavšček. Po njegovih besedah sodeč nastop pred tako velikim domačim občinstvom ni mačji kašelj, saj ga spremlja nekoliko večja trema kot v tujini. »Nikoli si ne želimo privoščiti napake med nastopom, a se tudi to kdaj zgodi. Če se ti to zgodi v tujini, si misliš, saj me tukaj tako in tako nihče ne pozna. In s tem si lahko malce zbiješ tremo. Doma pa ni tako. Tukaj te vedno nekdo pozna in če ne prej, te kdo na kakšni zabavi vpraša, da kaj je bilo pa takrat na koncertu,« je bil zgovoren Brezavšček.
»Tega ne moreš ustvariti čez noč«
Občinstvo te treme v soboto ni čutilo. Čeprav obiskovalci niso bili na nogah celi dve uri, kolikor je trajal koncert, so dvorano zapuščali z dobrimi vtisi. »Enostavno odlični so. Čudovit koncert in čudovit večer,« je ob koncu povedal Janko iz Celja, od koder se je pripeljal s svojo ženo in hčerko. »Nikakor mi ni žal denarja za vstopnice, to je ena redkih slovenskih skupin, ki si zasluži moj denar,« je prepričan Janko, ki je na punčkino željo kupil tudi novo jubilejno kompilacijo Perpetuum Jazzile z naslovom Thank you for the music.
Perpetuum Jazzile je sobotni koncert izkoristil tudi za to, da se je svojim nekdanjim kolegom zahvalil za sodelovanje v preteklosti. Skupina je zato ob petju brazilske pesmi Mas que Nada na oder povabila še 90 nekdanjih pevcev in pevk. »Od začetka do danes je v Perpetuum Jazzile pelo več kot 300 pevcev in vsak izmed njih je na svoj način nekaj prispeval k tej izjemni ekipi. Kaj takšnega, kot je Perpetuum Jazzile, ne moreš ustvariti čez noč. Za to je potreben čas, ker takšna skupina ni kot pop zvezdnik, ki ga lahko narediš skoraj čez noč,« je zagotovil umetniški vodja skupine, Šved Peder Karlsson, ki samega sebe raje vidi kot »aktivatorja navdiha«. »V tej skupini vidim velik potencial. In moja naloga je, da izkoristim potencial, ideje in kreativnost vsakega posameznika v tej skupini ter ga spodbudim tudi, da na neki način prevzame vlogo vodje,« je svojo nalogo opisal simpatični Šved, ki ni pozabil poudariti pomembne vloge svojih predhodnikov – ustanovnega umetniškega vodje Marka Tirana in Tomaža Kozlevčarja, ki ga je nasledil.
