Gre za največje pokopališče v samem centru Pariza, veliko 48 hektarjev, kar pa še ne pomeni, da je to največje pariško pokopališče, saj so v okolici tudi veliko večja. Ime je dobilo po spovedniku kralja Ludvika XIV. Pèru Françoisu de la Chaisu. Mesto je objekt odprlo leta 1804, načrtoval ga je Alexandre-Théodore Brongniart. Sprva je bil obisk bolj slab, potem pa so le šli v akcijo in z drugih pokopališč prekopali nekaj pomembnih imen (Moliera, Jeana de La Fontaina…) in interes se je okrepil. Na pokopališču je zdaj pokopanih več kot milijon ljudi, povpraševanje pa je tako veliko, da vas pokopljejo samo, če ste iz Pariza ali pa ste tam umrli, pa še za to je treba v čakalno vrsto. Lažje je, če si hočete Père-Lachaise samo vodeno ogledati. Plačali jim boste kakih šest evrov in ob mnogih spomenikih različnih vojn boste videli tudi grobove Jima Morrissona, Oscarja Wilda, Edith Piaf, Jean-Paula Sartra, Honoreja de Balzaca, Frederica Chopina, Isadore Duncan, Maxa Ernsta, zajetnega dela družine Rothschild, nekaterih francoskih impresionistov. Med Slovenci omenjajo grob skladatelja Božidarja Kantušarja.
Zentralfriedhof so odprli leta 1874 in ima kar 2,5 kvadratna kilometra površine z več kot 300.000 grobovi. Pod zemljo na naslovu Simmeringer Hauptstraße 230–244, Vienna 1110, Austria naj bi počivalo okoli 3 milijone umrlih. Znotraj območja so dve judovski pokopališči, protestantsko pokopališče, muslimansko pokopališče, prvo budistično pokopališče v Evropi, mormonsko pokopališče in od leta 2000 otroško pokopališče. Tukaj počivajo Beethoven, Brahms, Falco, oba Johanna in Joseph Strauss, Kurt Waldheim, Bruno Kreisky, Thomas Klestil… Vodeni ogled vas bo stal sedem evrov.
Mestece z le 3000 prebivalci na ukrajinski meji si je svetovno slavo pridobilo s Cimitrul Vesel, ki ga lahko brez težav prevedemo v Veselo pokopališče. Nagrobniki so pisanih barv, na njih so slike in pesmi Stana Ioana Patrasa, romunskega slikarja, kiparja in pesnika. Patras je poprijel za delo v davnih tridesetih, ob njegovi smrti leta 1977 pa je bilo v Sapanti že 700 grobov z »veselimi« nagrobniki. Zdaj je lesenih nagrobnikov, na katerih prevladuje svetlo modra barva, več kot 900.
Leta 1839 odprto pokopališče je sestavljeno iz dveh delov, vzhodnega in zahodnega. Domuje v zaščitenem parku in ima na kakšnih 15 hektarjih okoli 53.000 grobov, v katerih počiva 170.000 ljudi. Na vzhodni strani so recimo pokopani Karl Marx, ustanovitelj Sex Pistols Malcolm McLaren in ZF-pisec Douglas Adams, na zahodni strani pa zastrupljeni Aleksander Litvinenko, nobelovec John Galsworthy in igralka Jean Simmons. Pokopališče omenjajo v mnogih romanih in filmih. Za vodeni ogled vas mora biti najmanj deset – cena 14 funtov na osebo.
Različni viri navajajo različne letnice ustanovitve pokopališča. Po nekaterih podatkih naj bi bilo staro že tisoč let, najstarejši ohranjeni nagrobnik pa naj bi segal v leto 1439. Zaprli so ga leta 1787, potem ko je ostalo ohranjenih okoli 12.000 nagrobnikov, ki so, ker se jih po judovskih običajih ne sme premikati ali odstraniti, postavljeni tik drug ob drugem. Praško judovsko pokopališče se omenja v romanih (Praško pokopališče Umberta Eca) in filmih, za dva evra pa si ga lahko tudi ogledate.
Sredi šestnajstega stoletja so se odločili za resno, veliko pokopališče, s katerim je povezanih kopica zgodb in mitov. Recimo zgodba o psu, greyfriarškem Bobbyju, ki je žaloval na grobu svojega gospodarja kar 13 let. Pa se je izkazalo, da takšnega psa ni bilo. Vprašanje je, kako bo z novo zgodbo o nadnaravnih silah na pokopališču, ki na dolgi rok tudi ubijejo (ali vsaj resno poškodujejo) vsakega, ki obišče grob sira Georgea Mackenzieja, odvetnika, ki je umrl leta 1691. Gre za enega od desetih najbolj strašnih krajev na svetu in turisti so – navdušeni.
Pokopališče na otoku so odprli leta 1807, ko so takratni francoski okupatorji ugotovili, da je pokop mrtvih na glavnem otoku sanitarno nevzdržen. Na otoku je prva beneška renesančna cerkev, imajo samostan, svoje dni so imeli tudi zapor. Na pokopališče so vozili v posebnih mrtvaških gondolah, ki jih v modernih časih nadomeščajo mrtvaški čolni. Pokopališče ima tudi sedem grobov angleških vojaških mornarjev iz prve svetovne vojne, na otoku pa počivajo tudi Igor Stravinski, Ezra Pound, Joseph Brodsky ter eden največjih slovenskih slikarjev Zoran Mušič.
Leta 1851 so odprli pokopališče na griču nad Genovo. Veliko je več kot kvadratni kilometer in ima neugotovljivo število grobov. A pokopališče si je svojo slavo pridobilo zaradi številnih kipov, ki so si jih dali narediti premožni meščani, da bi se za dalj časa zapisali svetu. Pokopališče, ki sta ga hvalila tudi Mark Twain in Friedrich Nietzsche, ima med tisočerimi kipi (najbolj znan meri devet metrov v višino) tudi kopijo zgradbe rimskega Pantheona. Posebej imajo tudi protestantsko in angleško pokopališče za tiste, ki so se bojevali po teh krajih.
Slovencem najbližje pokopališče, ki ga hvali svetovna pogrebno turistična stroka, je le nekaj minut čez mejo. Osrednje zagrebško pokopališče na obronkih Medvednice je kombinacija parka in galerije na prostem. Odprli so ga leta 1876 na posestvu Ljudevita Gaja, velja pa za prostor, ki je enako namenjen katoličanom, pravoslavcem, muslimanom, judom, protestantom in mormonom… Franjo Tudjman, Dražen Petrovič, Krešimir Čosić, Tin Ujević, Miroslav Krleža, Ivica Račan in mnogi drugi pomembni ljudje so pokopani na Mirogoju.
Madridsko pokopališče je bilo zasnovano po zgledu dunajskega in genovskega, a je vsako leto raslo. Ko govorimo torej o velikih pokopališčih, mislimo na madridskega velikana, ki šteje okoli 5 milijonov grobov, v katerih počiva večje število ljudi, kot ima Madrid prebivalcev. Od leta 1884, ko so ga ustanovili, pa do sredine sedemdesetih let je bilo to glavno madridsko pokopališče, v zadnjih letih pa so ga vseeno razbremenili z nekaj novimi lokacijami. V Almundi sta med milijoni pokopana filmski igralec Fernando Rey in nobelovec Santiago Ramón y Cajal.
