Devetdeset odstotkov stvari je tako v športu kot življenju v glavi. Tina ima dobro smučarsko bazo, material ima vrhunski, kondicijsko je pripravljena odlično, tehniko ima izvrstno. Vse to pa je treba z glavo prenesti na tekmo. Te stvari pa so težavne in so povezane s precejšnjimi dejavniki.
Tina pravi, da bi ji najbolj ustrezalo, da bi imela 14 dni miru pred vsemi. Se strinjate?Tina je vrhunska tekmovalka, pri kateri me med sezono ne zanima pretirano, kaj ji ustreza in kaj ne. Zadeve ji lahko ustrezajo aprila, ko mi bo rekla, kam greva na počitnice. Zdaj pa je treba urediti stvari. Moj avto vozi le naprej, nazaj ne gre. Je pa dejstvo, da se lahko tudi tako odlična smučarka, kot je Tina, kakšen dan spremeni v staro Tino iz majhne vasi.
V ekipo ste pripeljali trenerja Walterja Ronconija. Kako ste zadovoljni z odločitvijo?Ronconiju sem že stokrat rekel, naj pozabi, kako je bilo, ko je delal z Massimilianom Blardonejem in drugimi smučarji, s katerimi je sodeloval na trenerski poti. Vse to so bili super smučarji, Tina pa je fuoriclasse, kot pravimo Italijani (nadnaraven talent, nebeški športnik – op. p.). In delo s takšnimi športniki je drugačno, poteka na drugem nivoju. Je napornejše. Komunikacija je drugačna.
Pa je to dojel?Ne še povsem. Večina trenerjev misli, da je smučanje tehnični šport. Vsi gledajo zgolj na tehniko in kolenske kote. Dejansko pa je smučanje šport, v katerem prevladuje občutek. In če kdo misli, da je prej Magoni ali da zdaj Ronconi uči Tino smučati, se moti. Tina potrebuje pravo informacijo. Najtežje pri vsem pa ji je to tudi dati. Ronconi ima to smolo, da nima časa, kot ga je imel Magoni, da se v dveh letih sporazume s Tino. Mora biti produktiven takoj, saj je sezona olimpijska. Zato nastajajo težave. Trdim, da je Ronconi dober trener, ima dovolj izkušenj in ve, kaj so linije v hitrih disciplinah.
Sliši se, da ste Ronconiju naložili težko breme?Smo se tudi že kregali. Ne vem, zakaj so vsi ljudje, pa ne kažem s prstom na Ronconija, takoj užaljeni, ko jim povem svoje mnenje. Ena redkih, ki je drugačna, je Nežka Poljanšek. Na začetku je sicer užaljena, ko pa malce razmisli, dojame, kaj sem mislil in želel. Nežka je tista, ki v takšnih stresnih situacijah funkcionira precej po moško, v družbi s Tino pa po žensko, kot je treba. Tudi s serviserjem Andreo Vianellom sodelujem dobro, čeprav je večkrat užaljen, ko stresem jezo, če smuči niso hitre. To so inteligentni ljudje, ki vedo, za kaj gre v tem poslu. Tekme v hitrih disciplinah bodo pokazale, kako dobro sodelujemo z Ronconijem.
Tudi novinarji vam ne glede na vaše razpoloženje kar sledimo. Menite, da zato, ker to preprosto moramo, da nam kaj poveste?Mislim, da me v večini dobro razumete. Vi najbolje veste, da sam ne potrebujem nobene pozornosti in si je tudi ne jemljem, da bi medijsko nastopal. Nikoli nisem nobenemu novinarju rekel, da mora biti na moji ali naši strani. Zdi se mi, da je bil naš način komunikacije dober od začetka in da je še vedno tako, čeprav si imamo marsikdaj kaj za povedati. Tudi s Tino imate vsi precej boljše odnose, kot ste jih imeli, preden je šla na svoje. Res je sicer, da sem jaz tisti filter med zunanjim svetom in Tino, kar mi jemlje ogromno energije. Takšna vloga je zelo naporna, saj mi telefon neprestano zvoni. Večkrat je takrat ob meni Tina, zato se preprosto ne oglasim. Nobene potrebe ni, da se obremenjuje zaradi brezzveznih stvari. Zato večkrat s prizorišča na prizorišče potujem sam, da lahko opravim telefonske pogovore. Odločil sem se zaščititi tekmovalko in pri tem sem neizprosen. V Söldnu ste se lahko vsaj malce prepričali, kako močno si želijo vsi svetovni mediji priti do Tine. Verjemite pa mi, da je želja še precej več. Težko je dati košarico denimo novinarju New York Timesa. A takrat, ko imam trening, lahko pride tudi papež Frančišek, o katerem imam odlično mnenje, in ga bom postavil na stranski tir.
V Söldnu je veliko medijskega pompa povzročil tudi Bode Miller, ki se vrača na bele strmine. Kako gledate na njegovo vrnitev?Bode Miller je nekoč izjavil, da je Tina mentalni bolnik, in tega ne bom nikoli pozabil. Nisem pričakoval, da lahko reče kaj takšnega. Čeprav je Američan, bi moral spoštovati druge tekmovalce. Zato me on ne zanima.
Je kaj novega glede vadbe v Copper Mountainu, kjer vas Američani ne spustijo zraven na trening hitrih disciplin?To bo še velika afera. Za moje pojme je nesprejemljivo, da Američani trenirajo na evropskih ledenikih, imajo evropske sponzorje, hkrati pa Evropejci ne smemo trenirati na njihovem terenu, kjer si želimo. Američani dobro vedo, da kdor v svetovnem pokalu nastopa v vseh disciplinah kot Tina, ima edino možnost, da hitre discipline vadi v Copper Mountainu. Ne vem, zakaj prihaja do takšnih diskriminacij. Takšne stvari bi moral preprečiti predsednik Mednarodne smučarske organizacije Gian-Franco Kasper ali pa Janez Kocijančič, ki bi morala reči dve besedi na tem področju.
Resno mislite, da ima Janez Kocijančič kot podpredsednik FIS takšno moč, da bi le poklical v ZDA in bi Tina Maze že imela možnost treninga na terenu, ki si ga želite?Če bi bil jaz predsednik nacionalnega olimpijskega komiteja ali tako vplivne zveze, kot je FIS, bi šel na teren pogledat, kaj se dogaja. To govorim zato, ker nisem diplomat, kot so ljudje, ki opravljajo te funkcije, ampak bi takoj odreagiral. Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi Evropa prepovedala Američanom, da trenirajo na našem ozemlju?
