Za to, da ljudje komunicirajo z robotom, je ključno, da ima ta podobo človeka, je prepričan Išiguro, ker so naši možgani naravnani tako, da prepoznavajo človeško obliko in mimiko. »Poglejte tega robota, videti je kot žuželka,« se šali Išiguro, ko med predavanjem na Institutu Jožef Stefan kaže na projektor. Na sliki stojijo štirje roboti, ki nimajo človeške podobe. »Industrijski oblikovalci se ne zavedajo, kako pomemben je videz. Sam pravim: bolj kot je robot podoben človeku, bolje je, ker so naši možgani narejeni tako, da lažje prepoznajo človeka in se nanj odzovejo kot pa na žuželke. Zato sem začel projekt androidov, ki so videti in se obnašajo kot človek.«
Tako je nazadnje po svoji podobi ustvaril robota Geminoid HI-1. Ime je izpeljanka iz latinske besede za dvojčka. Vanj je vgradil 46 pnevmatskih ročic, ki skupaj z elektroniko omogočajo posnemanje človeških gibov in mimike, na obrazu ima umetno kožo iz silikona, oblečen je v enako črno obleko, kot jo vedno nosi njegov stvaritelj, na glavi so pravi lasje Išigure. »Če bi sedajle sedel tule, bi se morda razlikovala le po tem, da bi imel on zadaj pripeto žico,« se je na tiskovni konferenci pošalil Išigura.
Padec v dolino grozljivosti
No, ni čisto tako, prizna. Razvoj androidov je zahteven proces in znanstveniki so na dobrem začetku poti. Ko je Išiguro leta 2001 naredil prvega takšnega robota po podobi svoje štiriletne hčere Repliee R1 in ga je hčerka prvič videla, je planila v jok. »Bil je tako srhljiv kot premikajoče se truplo,« pravi. Ker je zmogel bolj malo človeške mimike in se je okorno obračal, je deloval nečloveško. »Ko smo izdelali robota, je strokovnjak za možgane ob pogledu nanj dejal, da je videti, kot bi bil prizadet,« pravi Išiguro. Za človeški odziv na takšne naprave obstaja znanstveni izraz: dolina grozljivosti. Termin je v 70. letih skoval japonski profesor robotike Masahiro Mori, z njim pa je želel povedati, da roboti, ki so ljudem podobni in se vedejo podobno, a vendar ne povsem enako, v ljudeh vzbujajo grozo.
Videz robota je ključen pri razvoju androidov, a ni edini od pomembnih dejavnikov, pomembni so tudi gibanje, dojemanje, komunikacija in drugi. Po robotu Replee R1 je Išiguro naredil naslednika ali, bolje, naslednico z naprednejšo obrazno mimiko in gibanjem rok, ki celo posnema rahlo dihanje in zna nagniti glavo. A tudi ta je imela pomanjkljivosti, ki so se kazale predvsem v komunikaciji. Največ težav je bilo s prepoznavanjem zvoka pa tudi konteksta, vzorcev pogovora. Tedaj se je odločil narediti novega robota – repliko samega sebe, ki ga je pretekli teden tudi razstavil na festivalu novomedijske umetnosti Speculum Artium v Trbovljah. A ta robot je od prejšnjih drugačen v enem pomembnem elementu.
Čutim, kar naredijo robotu
Njegov dvojnik ne več deluje samodejno, ampak ga Išiguro sam ali kdo drug upravlja na daljavo. S tem se močno poveča sposobnost komunikacije, saj lahko upravljalec robota odloči o pravem kontekstu in robota pri tem usmerja, tudi s pomočjo kamer, ki spremljajo dogajanje. Tu pa je naletel na posebno zanimiv fenomen,
»Zares zanimivo je, da ko se kdo dotakne robota, denimo, da ga zbode v lice, to čutim na svojem licu jaz kot upravljalec! To se zgodi tudi, če ga upravlja kdo drug in torej ne gledam svojega dvojnika. Ta fenomen še ni dobro znan, odpira pa številna vprašanja in možnosti,« pravi Išiguro o pojavu, ki ga raziskujejo tudi nevrologi in psihologi.
Njegov dvojnik se je dobro vključil v družbo, ljudje z njim komunicirajo in ga sprejmejo. Išiguro ne skriva, da vidi v prihodnosti širšo uporabo androidov, vprašanje je le, ali oziroma kdaj bi lahko stekla množična proizvodnja. »V mojega dvojnika smo vložili milijon dolarjev. Če bi ga izdelali zdaj, bi stal sto tisoč dolarjev. Če bi stekla množična proizvodnja, pa bi, glede na dele, ki ga sestavljajo, stal približno toliko kot avto, recimo 10.000 dolarjev. Obstajajo roboti, ki strežejo kavo, ampak če jih danes kupite, boste morali kavo računati po sto evrov. Če pa bi se (veriga kavarn) Starbucks odločila, da jih namesti v deset tisoč prodajaln, bi bili lahko na koncu cenejši od zaposlenih.«
Konkurenca za delovna mesta?
To iz občinstva sproži aktualno vprašanje, kako gleda na androide kot na konkurenco ljudem za delovna mesta. »Tehnika vedno povzroči, da stroj nekje zamenja človeka. Določena dela vselej nadomeščamo s tehniko in ljudje najdejo delo drugje. Tehnološkega razvoja to nikoli ne ustavi,« pravi. Tudi s tem, da bi androidi zamenjali ljudi, si ne dela skrbi: »Androidi so zdaj še vedno le roboti, naprave, le da imajo človeški obraz. Seveda imajo tudi slabosti. Kot vsaka tehnologija, denimo računalniki ali splet. Sedemdeset odstotkov prometa na spletu predstavlja industrija seksa, a ne morete reči, da splet ni koristen.« Bistveno zanj je, da robot pomaga človeku: »Robote delam zaradi ljudi. Poglejte starejše, ki imajo težave z uporabo računalnika. Z robotom v človeški obliki bo delo mnogo lažje.«
Kaj prinaša dolgoročna prihodnost, ne ve natančno: »Pred desetletji ni nihče vedel, kaj bo z računalnikom. Danes ga ima praktično vsakdo. Ko bomo imeli deset tisoč androidov, takrat bom lahko začeli opazovati spremembe, ki jih prinašajo. Ključno vprašanje je, kaj bo po tistem, ko bo android povsem enak človeku. Kaj ostane, ko bodo androidi kot ljudje?«
