Bine Matoh v upodobitvi Timona Atenskega s svojo načelno dostojanstveno in skoraj vzorno plemenito igralsko držo na lastni koži dokazuje, da je dobrota sirota. Tisti, ki je najprej razsipaval svoje premoženje za prijatelje, ostane nato pri prosjačenju pred njihovimi vrati (kot v kakšni obrnjeni moraliteti) neuslišan in na (ne)milost prepuščen trganju upnikov. Timon si odredi puščavniško življenje pod milim nebom, v načinu igre postane bolj razpuščen kot prej, razbesnjen in razrvan od notranjih in zunanjih viharjev (z uprizoritvenimi poudarki na značilnih frazah in zveznosti topik iz Shakespearjevega opusa), slednjič pridiga o mizantropiji kot vrhovnem načelu. Timon Atenski učinkuje skoraj kot basen, le njegov nauk se ne dozdeva nič kaj obetaven.
Besedilo je prepredeno z intelektualističnimi besednimi igricami, ki vzpostavljajo razlikovalni nivo občevanja med nobleso (ne pa tudi med »jaro gospodo«) – zlasti med Timonom in uradnim filozofom Apamentom (Janez Starina) kot hrbtno stranjo dvornih norcev; komu zna biti poudarjena »klasičnost« v popestritev, spet in spet pa se potrjuje, da se v igralski zrelosti verz interpretira mnogo bolj »naturno«. Iz mnogoštevilne zasedbe, ki poleg novogoriškega ansambla v gosteh zaseda še igralske kolege – recimo v vlogah mrhovinarskih izterjevalcev, ki v obubožani državi ironično propadejo – sta v ospredju poleg nosilne vloge prav gotovo še igralski kreaciji Janeza Starine kot inspiracije vse mizantropije, sokratovsko nadležnega brenclja, ki zbada splošno družbeno moralo v kratkih, zapotegnjenih, a markantnih potezah cinizma, smeha in distance; in pa kontrapunkt vsej tej razoranosti, dekadentnosti in brezbožnosti, služabnik Flavij Iva Barišiča, ki v svoji pokornosti in uslužni zvestobi z nič patetičnim, prej vajenim upogibom kolen ali komolcev kompulzivno verjame v neki red in zvestobo, skoraj kot neka arhaična podoba iz preteklosti. Drugače niti ne more biti, saj so vrednote z njihovimi starešinami vred potlačene v preteklost. Preostali liki so zato sploščeni na tipološko prezentacijo svojega časa.
Uprizoritev izostri konec kot prizorišče nerazrešenih konfliktov, čeprav v nekoliko drugačni punktuaciji originala (nastavi si celo možnost radikalne »predelave« besedila z nastavkom televizijske oziroma filmske dokumentacije, ki pa je ne izpelje). Odloči se za interpretacijo, ki je sicer inherentna samemu besedilu, kot opozorilo moralno razprodani družbi, ki se poleg vsega nepreklicno sooča še z grožnjo propada (ali družbenega prevrata). Ta stoji uporno tu, pred vrati, in pod vodstvom vojnega odpadnika Alkibiada (Radoš Bolčina) združuje vse gledališko osebje iz »backstaga« igre, ko trka na samovoljnost prenarejenih izbrancev.
Ob tem je predstava dramaturško (Diana Koloini) podkrepljena in pregledna, s pritegnitvijo in porazdelitvijo številnih dogajalnih zastranitev v osrednji tok dogajanja; jasna in tekoča, pravzaprav zgledna, a vendar tega nikjer ne prebija; problemskost prej prikazuje, manj kompleksneje razpira, saj si kot osnovno nalogo zadaja čim bolj jasno in nazorno komunicirati s ciljnim občinstvom. Seveda s prvim pogojem, da si to predstavo sploh ogleda.
