Če gurmani ugotavljajo, da pri Franku še nikoli niso jedli tako dobro (in zato sem srečna), pa je bila pomladna odločitev, da se v Hiši Franko kuhajo samo trije meniji, torej meni za tri, pet ali devet hodov – brez možnosti naročila a la carte – zelo kontroverzna. Kdor rad dobro jé, jé bolje. Kdor pa se v Hiši Franko ustavi zaradi prijetne sobe, lepega okolja in dobrega zajtrka in ga sama kulinarika ne zanima preveč, je predvsem presenečen. Tako na spletnem popotniškem forumu prebiram, kako sem ameriškega hribolazca »prisilila«, da je jedel, česar sicer nikoli ne je, izraelski gost se pritožuje, da je njegova družba za mizo želela zrezke in testenine, mi pa jim sploh nismo dali možnosti izbire. Naslednjemu se zdijo cene previsoke, Slovenci pa Hišo Franko pogosto povsem narobe interpretirajo kot luksuzno destinacijo (in so potem seveda razočarani). In zato sem nesrečna. V istem večeru kot prvi Slovenec oziroma Slovenka prejmem vabilo v Hangar 7, kjer kuhajo samo najboljši kuharji sveta. In najdem elektronsko sporočilo italijanskega novinarja in fotografa, ki mi sporoča, da se je po večerji v Hiši Franko prepričal, da sem najboljša kuharica na svetu. Narobe svet torej.
V kulinarično razvitem svetu imajo gostje možnost izbire. Picerija naj peče najboljše pice v mestu, špagetarija naj ponuja veliko izbiro testenin in omak, steak house naj do stopinje natančno peče bifteke in florentince, domača gostilna pa naj filozofira o sosedovih klobasah, juhah in kračah. Celo restavracije se med seboj razlikujejo med klasičnimi, ki sicer najpogosteje sežejo po treh Michelinovih zvezdicah, in avantgardnimi, kjer kuharji ustvarjajo nove trende svetovne gastronomije. Ko gost v piceriji, špagetariji ali restavraciji rezervira mizo, natančno ve, kaj lahko na krožniku pričakuje in kakšna bo verjetna vrednost njegove pojedine. In bo nesrečen samo takrat, ko se njegova pričakovanja ne bodo uresničila.
