Takrat so raziskovalci spraševali ljudi po vsej Evropi, ali se strinjajo s tem, da bi šlo družbi boljše, če bi vsak posameznik skrbel le zase. S to razmeroma preprosto trditvijo se je pred devetimi leti, recimo, močno strinjalo 0,2 odstotka, strinjalo pa 1,2 odstotka Švedov, skupno 1,4 odstotka vprašanih torej. Pri Nemcih je bil ta seštevek 6,5 odstotka, pri Dancih 8,5, pri Fincih 8,9, pri Britancih 11,1, in tako naprej do Estoncev, ki so imeli seštevek kar 50,3 in bi bili, poleg Poljakov z 48,2, skorajda veliki zmagovalci raziskave. Če ne bi bilo Slovencev, seveda.
Pri nas se je namreč s trditvijo, da bi šlo družbi bolje, če bi vsak izmed nas poskrbel le zase, močno strinjalo 14,6, strinjalo pa kar 42,4 odstotka ljudi. Skupno torej 57 odstotkov. Še več, leta 2004 je po isti raziskavi v Sloveniji živelo tudi najmanj takšnih, ki se s to trditvijo niso strinjali oziroma močno niso strinjali. Le 23,3 odstotka. Za primerjavo: s to trditvijo se ni strinjalo 60 do 70 odstotkov Nemcev, Fincev, Nizozemcev, Portugalcev, Islandcev, Ircev, Švicarjev, Dancev, Špancev, Madžarov, Grkov, Britancev in Čehov. In seveda 94,8 odstotka Švedov.
Skratka, če takole, čez prst, poljudnoznanstveno analiziram to znanstveno raziskavo in njene ugotovitve, bi zaključil, da nazorno razkrije, da nam tipičnega neoliberalnega vsak-naj-skrbi-sam-zase mišljenja in vseh z njim povezanih tegob, od izprijenih tajkunov in njihovih tajkunskih kreditov do iskrene želje po razgradnji socialne države, kot vse kaže, ni podaril zloglasni neoliberalec Janez Janša, ki je, naj vas spomnim, leta 2004 šele prišel na oblast. Ne, če omenjena raziskava na kaj odkrito napotuje, potem zagotovo na to, da je naša družba sebičnežev ustvarjena med vladavino socialno občutljive levice, ki ji je v letih po osamosvojitvi uspelo zgraditi sistem, v katerem so bili ljudem problemi drugih – odvečni problemi.
Janez Janša in njegova kasnejša štiriletna vladavina sta resničnim stvarnikom tega sistema in njihovim bolj ali manj tesnim sodelavcem v različnih družbenih podsistemih zgodovinsko gledano prišla v bistvu kot naročena, da se lahko danes skrivajo za njim in njegovimi grehi, ki jih nedvomno ne manjka, in s prstom pravičnika kažejo nanj. V resnici pa je bil Janez Janša le manj dvoličen od njih in se svojega neoliberalizma ni šel pod krinko socialne pravičnosti, z Internacionalo na ustih in z roko na delavskem srcu.
In danes, ko čakamo trojko, kot čakata Vladimir in Estragon Godota, mi pravzaprav živimo to levičarsko dvoličnost. Zdi se, da nihče izmed naših sedanjih oblastnikov ne zna odpreti ust, ne da bi pri tem kaj spakedral še o zaščiti socialne države ali o temeljnih človekovih pravicah, pri tem pa po tej isti socialni državi in teh istih človekovih pravicah vsakodnevno lomastijo tako, da bi bilo še Olliju Rehnu nerodno.
En minister tako te dni vztrajno preigrava že neštetokrat preigrane človekove pravice izbrisanih, drugi skuša opehariti že opeharjene upokojence, tretji napoveduje reze v šolstvo in zdravstvo, predsednica vlade pa vsem njim v zagovor ponavlja, da so vsi oni skupaj kljub vsemu boljša izbira kot pomoč iz tujine.
Pri tem pa se vsi oni skupaj sami s seboj strinjajo, da je vsega v resnici kriv Janez Janša, ki je njihov najboljši izgovor. Ker je seveda edini, ki ga imajo. Izgovor, ki z vsakim dnem, ki ga Janša preživi v opoziciji, postaja bolj bedast.
A ta njihov izgovor je enako bedast, kot je bedast izgovor nas, tako imenovanih navadnih državljanov, ki se pri pojasnjevanju stanja, v katerem smo se znašli, izgovarjamo zdaj na te, zdaj na one politike, bankirje ali gospodarstvenike, včeraj na Janeza Janšo, danes na Alenko Bratušek, pa še na Evropsko unijo, na Angelo Merkel ali na tistega makedonskega sodnika, ki nas je pokradel na tekmi s Hrvaško in nam zaprl pot do naslova evropskih prvakov.
Res je, zdaj smo vsi proti tajkunom, zdaj smo vsi proti diktaturi finančnih trgov, zdaj smo vsi za socialno državo, zdaj smo vsi za izbrisane, zdaj smo vsi solidarni. Prej pa smo bili dvajset let vsi mi, ali vsaj večina nas, mali tajkuni, ki smo skrbeli vsak zase in za svoje osebne interese ter si prizadevali za to, da bi nekoč postali veliki. Ko nam to ni uspelo, pa smo odšli na ulice in se uprli tajkunizaciji družbe.
In vsem nam je tako kot vladi Alenke Bratušek prav prišel Janez Janša, ki je v resnici obraz vseh naših zablod. In ko je ta naposled užaljeno rekel, da se te igre ne gre več, in odstopil, problemi pa so ostali, smo zmedeni obstali, ne vedoč več, proti komu naj bijemo svoj pravičniški boj. Seveda ni nobenega dvoma, da nam bodo Zoran Janković, Janko Medja, Tomaž Lovše in drugi junaki našega časa kmalu razrešili te naše dileme, a preden se znova podamo na ulice, bi se morali vprašati, ali se nas večina še vedno strinja s tem, da je družbi boljše, če vsak skrbi le zase.
Če se s tem še vedno strinjamo, potem vstaje res nimajo nikakršnega smisla.
