Najprej so tu tri ikonične podobe slovenske igralske umetnosti iz naslova Boris, Milena, Radko, ki so tokrat poantirano referenčne: v igri so zapletene v ljubezensko razmerje, ki je speljano tako, da Jovanovića pisca ponovno ustoličuje kot poznavalca (pa tudi dekonstruktorja) psihoanalitične geometrije ljubezenskega in tudi dramskega trikotnika. Igra je, kakopak, pisana prav zanje; svet Jovanovićevih dramskih krpank, v katerem se znajde vse, od pop klišejev do medcitatnosti visoke kulture in reklamnih ter medijskih podob ali ekonomsko-političnih premikov, vse to z močno obarvanim žanrskim indikatorjem, je prav tisti spektakelski svet, katerega neločljiv del je omenjena igralska trojica – vendar s pomembnim dodatkom, da je ta trojica tudi v temelju impregnirala našo kulturno zgodovino in se (nezavedno) usidrala v našo palimpsestno kolektivno zavest, recimo v naše dojemanje ljubezni v umetnosti; igralci območja igre sicer v predstavi tokrat niti ne zapuščajo – a saj je vanj že vtkan ves naš svet.
V osrčju teme predstave se zdi najprej epopeja starosti, takoj nato pa večna ljubezen, ki je takoj detektivsko in nič resnobno preizprašana, in tudi koncept »sklepne faze življenja«. Strasten prižig nove ljubezni tu niti ni sprožilni moment za resen dramski konflikt, ampak za nič kaj zrelo zatrapano premetavanje po razburkanem prizorišču s »kapitanom dolge plovbe« (torej »Borisom«), kar je seveda precejšen kontrast poetični predstavi o življenjski zrelosti in obenem vsesplošna karikatura zaljubljenosti (morda tiste, ki je v predstavi »zapisana v zvezdah«, ali pač one, ki odzvanja v slovenski popevki Orion prek glasbe Draga Ivanuše).
Kot nepremostljiva ovira se tako navsezadnje ne izkaže »ljubezenska konkurenca«, temveč prav vez med trojico, katere ambivalentnost odseva tudi scenografija Mete Hočevar, kjer vsi trije najprej hodijo naokoli, potem prisedajo, se presedajo ali nasedajo drug drugemu in si nenehno zasedajo mesta v trikotniku. Navidezna dilema, kdo ima v ljubezni kakšne pravice – pod pritiskom neizbrisne podobe Alojza Sveteta kot »Radkove« mame s strogim, a že tresočim se prstom patriarhalne in udbovske prtljage – je tu zgolj zaradi (užitka) igre, kajti med vso to gledališko hvaležno šarado se tke gost igralski material. Režija v režiranju tovrstnih »ovir« obvladuje situacijsko komiko ter spodmika tla samoumevnosti vsakdanjih podob in realnosti, denimo z idejo hipijevske komune kot zbirke večnih ljubezni, ki mu je sveta podoba pravičniško trpeče matere in žene v Milenini hčeri (Nina Valič) zgolj okvir za navadnost.
Seveda tudi znotraj žmohtnosti igre ni niti najmanj nepomembno, da gre pri »Mileni« za divo z zasanjanim in razorožujočim nasmeškom Milene Zupančič, ki se nezadržno prepušča toku ljubezni, pri čemer njena razpetost med dva moška ne zganja nobenih melodram, da je mačo »Boris«, za katerega ne obstajajo nobene prepreke, utelešen v Borisu Cavazzi, in da je bivši urednik »Radko« retro intelektualec (kostumografija Jelena Proković) v izdelano nevsiljivi podobi Radka Poliča, ki se ves v besedah približa svoji ženi vsaj prek afektiranosti do tekmeca – s katerim nazadnje ostane z njim sam v Vesolju in s spomini na ljubezen. Vse skupaj se konča skoraj kot začetek neke druge igre – skoraj. Uprizoritev Boris, Milena, Radko namreč prikazuje večnost ljubezni predvsem v odnosu do gledališča; navsezadnje je to predstava, ki je narejena za dolgotrajno spominjanje.
