Ampak zakaj potem vztraja pri zavezništvu s Sirijo? Vsakomur je jasno, da brezpogojno podpiranje države, v kateri se pogovarjajo o tem, ali je bojne strupe uporabila vlada ali uporniki, ne zveni kot sodoben politični pragmatizem. To zveni kot povabilo za bombardiranje. Ob vsem kompliciranju, da gre za vojno med šiiti in suniti, je Al Asadova oblast ateistična in nad njo ne gospoduje nobeden od bogov Bližnjega vzhoda. Iran pa je teokratska država, v kateri klerikalni aparat lahko kadar koli preglasuje parlament. Kako lahko državi s popolnoma različnima sistemoma vrednot živita v tesnem zavezništvu?
Odgovor je mogoče najti v skoraj neopazni sivi zgradbi na severu Teherana, kjer med drugim vsak dan tiskajo bibliofilsko redkost. Za časopis Iran Sepid pravijo, da je edini dnevni časopis za slepe na svetu. Vidno prizadeti ljudje imajo povsod svoje štirinajstdnevne ali tedenske preglede tiska. V Teheranu tiskajo dnevni časopis v braillovi pisavi za slepe. Urednik časopisa je slep in tudi dobršen del njegovih novinarjev ne vidi. V vsem drugem je redakcija takšna kot vse druge redakcije na svetu. Gruča nekoliko obupanih novinarjev in novinark s temnimi očali na nosu poskuša razumeti svet okoli sebe in ga spraviti na papir. Le da je papir nekoliko debelejši, ker ga tiskajo v reliefni pisavi, ki se bere z rokami. Le zakaj bi od vseh držav na svetu ravno v Iranu izhajal dnevni časopis za slepe? Odgovor je enak kot za vse druge časopise na svetu. Zato, ker ima bralce, ki ga imajo radi.
Časopis je začel izhajati na začetku tega tisočletja, ko so v Iranu na veliko začeli pisati zaščitno zakonodajo za telesno prizadete ljudi. V državi je bilo nenormalno veliko ljudi na vozičkih, veliko ljudi brez rok in veliko slepih. Med drugimi ukrepi za njihovo integracijo je bil predpis, da morajo vsi državni organi med zaposlenimi imeti vsaj deset odstotkov telesno prizadetih in da bodo izdajali časopis za slepe in slabovidne. Iranci so jim bili dolžni. Bili so njihovi junaki.
Leta 1988 se je končala iraško-iranska vojna, v kateri je bilo v osmih letih ubitih vsaj milijon ljudi, morda tudi dva. Ko je Homeini izvedel revolucijo in fizično likvidiral vso laično opozicijo proti svoji teokratski vladavini, je bila država šibka. Med drugim je dal obesiti tudi 5000 oficirjev iranske vojske. Sadamu Huseinu se je v sosednji državi takrat zazdelo, da je idealna priložnost za zasedbo naftnih polj na meji med državama, in se je spustil v osemletno vojno, ki je po krutosti presegla vse, kar je Bližnji vzhod videl v dvajsetem stoletju. ZDA, Velika Britanija, Nemčija in Francija so Irak zalagale z orožjem, med katerim so bile tudi komponente za kemično orožje. Iz Iraka je na Iran padlo 100.000 izstrelkov z bojnimi strupi. ZDA v tej vojni niso neposredno sodelovale, vendar so bile Huseinov zaveznik. Ko so Iranci naredili preboj na fronti in so se pripravljali, da pridejo za hrbet kaotičnim iraškim enotam, so Američani njihove premike spremljali s sateliti. Huseinu so posredovali satelitske posnetke razporeditve iranskih enot. Vedeli so, da bo Irak napadel s kemičnim orožjem vključno s sarinom, pa so mu kljub temu pomagali. Kmalu po tistem so v Teheranu, kamor so tudi padale iraške rakete, začeli izdajati časopis za slepe.
Iranci imajo kar nekaj izkušenj z učinki bojnih strupov na prebivalstvo. Njihov kavalirski odnos do uporabe bojnih strupov v Siriji je zato še toliko bolj začudujoč. Ne razložita ga niti iransko nezaupanje do Američanov, ki jih trideset let držijo pod neumnimi sankcijami in jim grozijo s pametnimi bombami, niti morebitna solidarnost s sorodnimi verskimi ločinami. Kljub čudaški retoriki je iranska politika vedno hladna in racionalna. Razlogi za zavezništvo so politični.
Med osmimi leti vojne proti Iraku so bili Iranci sami. Proti njim sta bila zahod in arabska liga. V tisočih so umirali od plina, ki so ga v Bagdadu sestavili iz evropskih komponent, pa to nikogar zares ni zmotilo, da ne bi stopil na stran Sadama Huseina. Težko je biti osem let v vojni, če imaš proti sebi Ameriko, Evropo in vse arabske države. Vse arabske države razen ene. Sirija pokojnega Hafeza Al Asada je bila v tej vojni zaveznik Irana. Oče Bašarja Al Asada je tvegal mir v svoji državi in je stopil na drugo stran. Hafez je tako sovražil Huseina, da je stopil na stran Homeinija, ki takrat ni imel niti enega prijatelja na vsem svetu. Ateist iz Damaska je pomagal gorečemu verniku iz Teherana, ko so njegovi ljudje v tisočih umirali od plina. Te reči se v petindvajsetih letih ne pozabijo. Tukaj še prav posebej ne.
Medtem ko je ameriški predsednik Barack Obama ognjevito govoril o nedopustnosti uporabe bojnih strupov, so na velikem pokopališču žrtev vojne ob mavzoleju imama Homeinija sedele stare ženice ob grobovih svojih sinov in se spominjale, da so takrat imele zaveznika samo v Damasku. Ameriška in evropska zgroženost nad bojnimi strupi v Siriji zveni kot priročna hipokrizija. »Kje ste bili pa takrat, ko so nas zakrivali oblaki plina? A mi nismo ljudje ali kaj?« Iranci so takšni kot Slovenci. Reči, ki se dogajajo v vojnah, nikoli ne pozabijo in ne odpustijo. Tiskajo dnevni časopis za slepe, drugače pa še kar dobro vidijo.
