Seveda pa obstajajo tudi avtomobili, ki so tudi za še tako premožne in petične kupce natanko to – luksuz. Dejstvo namreč je, da avtomobilov luksuznih znamk, če pri tem mislimo na tiste, katerih cene se pišejo s šestmestnimi evrskimi vsotami, ali pa tako dragih primerkov tistih znamk, ki so dosegljive tudi navadnim smrtnikom, nihče ne potrebuje v smislu, da bi bili za njih nuja. Kakor koli obrnemo, gre v vsakem primeru za luksuz. S čimer pa, če si ga kdo lahko privošči in je za to garal, ni prav nič narobe. Pa naj bodo časi takšni ali drugačni.
Slovencev, ki bi si takšno razkošje lahko privoščili, je kar nekaj. In zagotovo precej več, kot si jih to dejansko tudi privošči. Za večino takšnih se luksuz glede avtomobilov namreč konča z dražjimi primerki »velike nemške trojke«, morda še kakšnim porschejem..., ki so vsi po vrsti odlični avtomobili, niso pa takšen statusni simbol, kot so predstavniki nekaterih še bolj prestižnih znamk, na primer Rolls-Royce (v slovenskem voznem parku jih je bilo lani po podatkih Ardija 24), Maserati (44), Ferrari (43), Bentley (15), Aston Martin (12), Lamborghini (5)... Pa še ta števila je treba jemati z veliko rezervo, saj je vprašanje, koliko se jih dejansko vozi po cestah.
Verjetno je tako tudi zaradi tega, ker ljudje, sploh pa v teh časih, enostavno ne želijo preveč izstopati. In da ne bo pomote: pri tem Slovenci nismo nikakršna posebnost. Tudi Nemci so na primer priljubljenega televizijskega voditelja Thomasa Gottschalka po njegovih besedah gledali postrani, ko se je naokoli vozil z maloserijskim luksuznim avtomobilom, ko pa se je z enakim pojavil v ZDA, so ga vsi občudovali, ga spraševali, kako si ga je lahko privoščil, mu čestitali...
