To pa pomeni, da tudi mojih odtenkov ni nihče opazil, kar je sicer dosti manj pomembno, a bom vseeno pojasnil. Junak našega časa je lahko le filmski junak. Ta je (bollywoodski še bolj kot hollywoodski) do konca dosleden v svoji moralni drži – ne v trivialnem smislu (čeprav je lahko tudi presenetljivo malenkosten), temveč kadar gre zares. Kakor Pečorin, »junak« pri Lermontovu, je zavezan le samemu sebi, svoji odločitvi, da gre v tvegano akcijo. Hkrati pa sta oba zastopnika vladajoče moralne ideologije. Pečorin jo zastopa po smislu, zato so njegova dejanja enigmatična in eratična (resnica moralne ideologije je, da je arbitrarna krparija – kdo bi to vedel bolje od mladega bogatega ruskega plemiča v 19. stoletju). Naš današnji junak pa jo zastopa »po črki« izbranega kodeksa in je za to nagrajen – ali pa tudi kaznovan, v vsakem primeru je to vrhunec zgodbe. Je individualist, ki dela v dobro skupnosti, in to tako, da se postavi vsem po robu (pač variacija Antigone). Tak, v temelju romantični junak je Edward Snowden (pokloniti pa se moramo tudi Bradleyju Manningu). Vsaj ta hip. Junak našega časa ima namreč odmerjen čas – od 15 minut, ki mu jih je določil Warhol, do »junaka leta«. Dlje status junaka preživi le izjemoma.
Poglejmo drugo, bližnjo zgodbo z zelo podobno zasnovo. Izdaja državne skrivnosti (podčrtane z zelenim flomastrom) je konec osemdesetih pri nas ustvarila pet junakov: poleg ikonskih JBTZ (res pa to zadeva nekatere v tej skupini črk bolj kot druge) še enega velikega B, ki jih je zastopal za javnost. Status junakov so ohranili dvajset let, in kot je videti zdaj, ne povsem brez škode za državo, ki so jo soustvarili. Cinični scenarij, ki se je odvil v Sloveniji, je sicer značilen za revolucije: ko junak pride na oblast, se spremeni v tirana, zatiralca in izkoriščevalca tistih, ki jih je »osvobodil«. Zdaj je njegova pravica, da dela krivico. Bavčar je najboljši zgled. Konec osemdesetih je poosebljal slovensko gibanje za človekove pravice, v devetdesetih je bil kot notranji minister odgovoren za izbrisane in danes je obsojeni tajkun. Tudi to nevsakdanjo kariero lahko vidimo kot uresničitev moralne ideologije. Veliko teh, ki so danes obsojeni za krajo in korupcijo, lahko reče, da so delali v obzorju vsakokratne zakonodaje in v »duhu časa«. Take so bile pač naše vrednote. Te pa se menjavajo hitreje od oblek v omari. Protidržavno delovanje nam je bilo še v osemdesetih tako rekoč zapovedano in zagotovo nisem edini (dovolj star) državljan, ki ima celo še kakšen starejši kos garderobe.
Med nekdanjimi rešitelji in nosilci zgodbe o uspehu, ki se je razvila v polomijado, zavzema najbolj dvoumen položaj Janković. Je priljubljen in v marsikaterih uporabniških očeh sposoben upravitelj javnega premoženja. Še tistih srhljivo hrapavih kipov na Mesarskem mostu mu ne zamerimo preveč. Temu, kar ga spodnaša (in hkrati povezuje z ostalimi člani kluba), lahko mogoče rečemo »zasebno poslovanje«. V medijih je zelo prepričljiv – dokler ga ne soočijo s posli njegove družine. Kakor koli, zdaj je v preiskavi in od njenega izida je najbrž odvisna njegova politična prihodnost. Toda njegova sedanjost je jasna: je župan Ljubljane. Če mislimo, da bi moral zaradi preiskave odstopiti, lahko to zahtevamo. Dotlej pa je legitimni zastopnik mestne oblasti, ki se ni začela in se ne bo končala z njim. Distanciranje od župana, ki ga je izvedla letošnja parada ponosa, je zato videti nekako protipolitično. Ne rečem, če bi šlo za homofobičnega župana, ki bi nasprotoval paradi, a tudi od njega se ne bi bilo treba distancirati (saj bi »distanca« že bila), temveč bi se mu bilo treba upreti. Dejanska situacija je bila obrnjena: parada ni dovolila nastopiti županu, ker je – o, mati vseh zgodovinskih paradoksov! – moralno oporečen.
Parada ponosa je vsekakor politična manifestacija ali, če hočete, politična proslava (s kulturno-umetniško vsebino). Tisto distanciranje je bilo prav tako politično dejanje, kakopak. A ne v interesu parade. Ta bi več dosegla, če bi (na primer) razglasila ali podprla kakšno konkretno politično akcijo. Namesto tega je zavzela »etično držo«, ki jo lahko opišemo kot načelno zavračanje pokvarjene politike. Taka arogantna drža pravičnih pa je pravzaprav bolj značilna za ravnanje desnice. Spomnimo se izločitve partizanskih simbolov iz podobno načelnih razlogov na neki drugi proslavi.
Načelno zavračanje nam je sicer dobro znano. Kdor bere papežev: »Kdo sem jaz, da bi sodil?« kot spremembo v stališču Cerkve do gejev (in lezbijk, kolikor jo te sploh zanimajo), se moti. Edina mogoče ne povsem zanemarljiva novost v tistem letečem diskurzu je bila dokaj svobodna raba besede »gej«. Povedal pa je tole: so dobri in slabi geji. Prvi so pobožni, drugi pa »lobisti«. In samo prvih se ne čuti pristojnega soditi. Druge očitno se. Pomislili bi, da je s strokovnega stališča za presojo nedvomno pristojen, saj je sama RKC vendar eden najmočnejših lobistov na svetu. Ker pa sebe v tem kontekstu seveda ne misli, kdo so potemtakem zanj »lobisti«? Kot so aktivisti že opazili, lahko tako razumemo gibanje LGBT v celoti, ker posredno ali neposredno »lobira« za enakopravnost in s tem proti katoliški doktrini, da je istospolna seksualnost nesprejemljiva. Tako lahko izbira novega papeža zaniha iz nasprotja v nasprotje, kar zadeva papeževo osebnost (prejšnji je deloval pameten in zadržan), doktrine pa to ne prizadene kaj več kot kozmetično. Etična drža, ki se postavi nad vsa konkretna razmerja, postane instrument diskriminacije, zatiranja in potencialno genocida. Ne nekaj, po čemer bi se bilo treba zgledovati.
