V Sloveniji je po podatkih v zborniku Vrednote v prehodu VII dobrih 93 odstotkov ljudi prepričanih, da država ne naredi »več kot dovolj« za varovanje okolja, dobrih 80 odstotkov jih verjame, da verski voditelji ne bi smeli poskušati vplivati na politične odločitve ljudi, in še nekoliko več, da je pomembno ali zelo pomembno, da je njihovo delo koristno za družbo. Od kod torej ideja, da prebivalci Slovenije stojimo razdeljeni, bolščeč drug v drugega in s prsti v ušesih na dveh ideološko nasprotnih bregovih?
S skrajneži je hitro konec
Brigita Gračner je absolventka evropskih študij na FDV. Razlaga, da je na fakulteto prišla s precej bolj neoliberalnimi prepričanji, kot jih ima danes. Spremembe niso prinesla znanja, ki ji jih je ponudila fakulteta, ampak njena vključenost v Delavsko-punkersko univerzo. Ta krog ljudi, pravi, je jasno politično opredeljen. A doma so še vedno prijatelji, sorodniki in znanci, s katerimi se o političnih vprašanjih ne strinja vselej. Zelo hitro konča pogovor s skrajnimi desničarji, homofobi in neonacisti. A tudi v druženju z drugimi kolegi so politična vprašanja ponavadi bolj na stranskem tiru. »V krajih, od koder sem doma, lahko bi temu rekli podeželje, se eksistenco osmišlja prek drugih stvari, subkultur, športa... Večina mojih znancev išče službo, veliko je brezposelnih ali prekernih delavcev, tisti redno zaposleni so pogosto slabo plačani. Večina jih dela po več kot osem ur na dan, kar jim ne omogoča, da bi, ko pridejo domov, prebrali še vse novice in se šli politični aktivizem. Osmišljanje iščejo drugje in to jim daje občutek, da delo vendarle ni vse; kajti v delu so neizpolnjeni. Materialna eksistenca vse prisili, da si najdemo službo, in tam smo verjetno izkoriščani. A le ciničen odnos do tega ne prinese pravic.«
Gračnerjeva pravi, da vse govore o različnih ideologijah, političnih razlikah, pa tudi neideološkosti in avtonomnostih šteje pod eno samo krovno sistemsko ideologijo. Ta zajema vse aspekte naših življenj in skrbi za reprodukcijo ekonomskega in družbenega reda. »Gre za ideologijo, ki nam daje občutek, da se lahko izrazimo, da lahko nasprotujemo. A ti izrazi nam ne dajo resničnih pravic. Majhnim skupinam se da prostor, morda se veča njihov nabor partikularnih pravic, a nič od tega ne poseže v širša družbena razmerja moči. Prav ta drobitev v različne družbene skupine, delitev družbe kot celote, pa omogoči ohranitev obstoječega kapitalističnega sistema, ki je v krizi.« Pozna vsa ključna vprašanja, ki naj bi ideološko razdvajala: povojni poboji, partizani in domobranci, družinski zakonik, poprava krivic izbrisanim... Ob njih Brigita Gračner skomigne z rameni. Zvije cigareto in prizna, da so zgodovinske teme morda pomembnejše za starejše generacije in da je o partikularnih, družbeno-osebnih vprašanjih mnogo lažje imeti mnenje kot morda o slabi banki ali o vprašanjih, ki postavljajo pod vprašaj celoten ekonomski sistem. »Med ljudmi, ki jih poznam, se krepi nezaupanje v politiko in občutek, da jih obstoječe politične stranke ne reprezentirajo. Politiki ne zmorejo več podati odgovorov, ki bi zadevali življenjska vprašanja ljudi. In politika ne deluje več na način, da bi izboljševala položaj večine.«
V imenu vnuka
Oktobra lani je društvo Humanitas organiziralo okroglo mizo o človekovih pravicah in mejah privatizacije. Dr. Jernej Letnar Černič je na njej govoril o odgovornosti mednarodnih korporacij pri vprašanjih privatizacije vode. Tedaj je bil dobrega pol leta član programskega sveta RTV Slovenija in med debato je opozoril tudi na neprimerno zastopanost različnih svetovnih nazorov v slovenskem javnem prostoru, ki da se vleče že desetletja. Predavatelj na zasebni Fakulteti za državne in evropske študije v Kranju in na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici pravi, da je slabo leto kasneje stanje na javni radioteleviziji tako, kot je bilo. Na začetku pogovora v Kinu Šiška reče, da je posebnost »političnega razkola« v Sloveniji ta, da se kaže in čuti v osebnih odnosih. Sam prijateljuje z ljudmi iz »različnih sfer, tudi postkomunistične«. Vendar iz stikov z ljudmi po Sloveniji vidi, da se to, da ljudje stojijo na različnih svetovnonazorskih straneh, zažira v družinske in prijateljske odnose do točke, da zamrejo komunikacija in stiki. »Morda je to posledica vseh treh diktatorskih režimov, ki smo jih imeli: socializma oziroma komunizma, nacizma in fašizma. Morda gre delno tudi za posledico tega, da je bila Slovenija vedno podrejena tujim centrom moči in je bil prisoten občutek manjvrednosti. V zadnjih letih pa se je pojavila tudi kultura strahu, ki izvira iz prejšnjih dveh razlogov. Če to povežemo, bi lahko rekli, da ideološka razcepljenost med posamezniki ne more izostati. Ne izhaja le iz politike, ampak iz podzavesti. Morda pri mladih manj, zagotovo pa pri starejših od petdeset let. Razcepljenost je položena v zibelko. Še posebej na podeželju, kjer se točno ve, kateri svetovnonazorski strani je pripadala katera hiša, kje so bili njihovi očetje in babice med drugo svetovno vojno in po njej.«
Prepričan je, da je »kultura strahu« bolj prisotna na desnosredinski strani. »Še posebej starejši ljudje se bojijo, tudi za svoje otroke in vnuke, zato si ne upajo govoriti. Zlasti na podeželju.« Izhod vidi v tem, da si kot družba končno prisluhnemo in postanemo pluralni. Opozori na množična grobišča po Sloveniji, na pravico do spomina, dostojnega pokopa in groba. »Če neki mladenič ne ve, kje je pokopan njegov dedek, ki je bil ubit po drugi svetovni vojni, je to zagotovo vprašanje, ki gre človeku do srca. Podobno je pri izbrisanih. To so vprašanja, ki gredo do srca in nedvomno razdvajajo. Ne le v javnem prostoru, ampak tudi v zasebnih odnosih. Če ima človek drugačno stališče, še ne pomeni, da je zato slab. A druga nazorska stran bo v Sloveniji osebo, ki ima drugačno stališče, takoj poskušala očrniti.«
Dr. Jernej Letnar Černič je bil 24. maja 2012 imenovan v Arhivsko komisijo pri Arhivu RS, deloval pa je tudi v štiričlanski skupini pravnikov s kranjske fakultete, ki je za MNZ pod ministrom Vinkom Gorenakom konec leta 2012 pripravila »akcijski načrt za reševanje sodbe o izbrisanih«. Njihovih predlogov, pravi, ni upoštevala ne prejšnja ne sedanja vlada. Zase pravi, da je sredinski liberal. Visoko ceni posameznika kot nosilca družbe in napredka, ki mora za svoja ravnanja tudi odgovarjati. Slovensko levico vidi kot bolj konservativno od desnice, pri čemer konservativnost razlaga kot dejanja, ki težijo k ohranjanju pozicije in centrov moči. Pravi, da se v Sloveniji država preveč vmešava, da je povsod. Ob koncu pogovora se strinja, da o pomembnih gospodarskih in ekonomskih temah v Sloveniji ni prave debate. »Ali si bolj za neoliberalni ali socialdemokratski gospodarski model, ni politična tema. Večina strank ubira bolj socialdemokratski pristop – velika vloga države, kar visoki davki, socialne ugodnosti. Velja tako za največjo opozicijsko kot pozicijsko stranko. V bistvenem ni razlik. Prave liberalne stranke pri nas sploh ni. Ni stranke, ki bi se zavzemala za nizke davke, za manjše socialne ugodnosti, za večjo možnost presoje posameznika. Kljub temu da toliko mladih dela v prekernih zaposlitvah, da ne govorimo o tem, koliko ljudi niti ni prijavljenih na zavodu za zaposlovanje. To so pomembne teme. Bo država porabila denar za reševanje bank ali za socialno varstvo šibkejših skupin in ustvarjanje novih zaposlitev za mlade?«
Preveč vas, premalo mene
Devet let trajajočo gradnjo monumentalnega spomenika žrtvam povojnih pobojev v spominskem parku Teharje, ki je bil odkrit leta 2004, je spremljala tudi dr. Spomenka Hribar. Filozofinja in sociologinja, ki je odigrala pomembno vlogo pri slovenskem osamosvajanju in je sodelovala z Demosovo vlado na začetku devetdesetih let, pravi, da se danes srečuje le še z ljudmi, ki razmišljajo podobno kot sama. »Včasih ni bilo tako. Je pa res, da drugače misleči kolegi tedaj niso kazali svojega nasprotovanja, vsaj ne do mere sovraštva. Lahko bi rekla, da je bil marsikdo neiskren, da ne rečem potuhnjen.« Danes je postavljena pred dejstvo, ki se ji je nekdaj zdelo nepredstavljivo: da lahko drugačna politična prepričanja nekaterih prijateljev in kolegov segajo tudi do sovraštva. Prepričana je, da politična nasprotovanja danes ne služijo razumu in dobronamernosti za družbo, ampak trmoglavemu nasprotovanju vsemu, kar predlaga druga stran, da bi se zagotovilo absolutno oblast. »To je zahteva desnice, ki je levica ne vidi in se le medlo odziva. Oboji pa, ko so na oblasti, pridno skrbijo predvsem zase. Ob tem, da si desnica prizadeva še za popolno prevlado nad vsemi državnimi institucijami in družbo nasploh.«
Politični razkol v Sloveniji prepozna v popolni odsotnosti komunikacije, ki jo nadomeščajo le očitki, diskvalifikacije, iskanja »ozadij«, zaničevanja, zmerjanja in grožnje, ki prihajajo predvsem z desnice. »Dokler desnica ne bo pristala na enakopravnost in enakovrednost vseh državljanov in državljank, ne vidim možnosti za rešitev ekonomskih in družbenih težav. Kaj šele za napredek,« opozarja dr. Spomenka Hribar.
Glede na zbornik raziskav javnega mnenja Vrednote v prehodu VII se je v sedemnajstih letih od 1992 do 2009 delež ljudi, ki so političnim zvezam pripisovali odločilno vlogo pri napredovanju v družbi, povzpel za kar 11 odstotnih točk. Skupaj 50,2 odstotka vprašanih (za 11,2 odstotne točke več kot pred sedemnajstimi leti) pa je politične zveze pri družbenem napredovanju ocenilo kot zelo ali precej pomembne.
Uščipni me
Roni Kordiš velja za enega najbolj branih blogerjev v Sloveniji in popularnega tviteraša. Z možnostmi, ki jih internet odpira na polju komuniciranja, promocije in ustvarjanja resničnih posledic prek idej, izvaljenih na medmrežju, se profesionalno ukvarja že več let. Njegov prvi odgovor o političnih ideologijah odpre polje možnosti zlorab, »plačancev«, anonimnih kampanjskih vojakov, ki jih lahko politične opcije uporabijo na spletu. »Možnosti za manipulacijo je veliko, a sam pri tem, kar delam, političnih pritiskov ne opazim,« razloži. Sam je bliže levici, liberalni misli, a sledi uporabnikom socialnih medmrežij različnih političnih nazorov. Tviter mu daje možnost, da sledi in pozna stališča ljudi, ki jih drugače ne bi. »Žiga Turk je super, kljub temu da zagovarja desno opcijo. Nekatere poante, ki jih izpostavi, so zelo smiselne. To mi je všeč. On ima možnost svoje mnenje povedati, jaz ga imam možnost slišati. Splet je od vseh. Kaj se zgodi potem, ko prejme deset odzivov, da njegova trditev ne drži, pa je seveda druga zgodba.«
Krog ljudi, s katerimi se srečuje na resničnih limonadah, je ožji in pogovori so bolj intimni. Na internetu je vse hitreje, intenzivneje in zato bolj radikalno. Obdobje zanimivosti je kratko in vse ostane tam za vselej. Pred časom so s prijatelji na facebooku in tviterju prišli s pobudo, da se oblikuje ekipa za softball. »Sedaj nas je 35. Povezali smo se prek interneta, nekateri se nikoli prej niso ukvarjali s športom, sedaj se družimo in pogovarjamo o različnih stvareh. O politiki? Raje ne, preveč kočljivo, podobno kot religija. Ni smiselno napenjati mišic zaradi tega, ali so boljši levi ali desni.«
Zgodba o oblikovanju ekipe za softball mu je všeč kot primer virtualnega začetka z resničnimi končnimi učinki. A takih zgodb ni veliko. V resnici, pravi, je samoiniciativnosti in prevzemanja odgovornosti, ukrepanja premalo. Tako je bila zavrnitev družinskega zakonika na referendumu za vse tviteraše šok glede na pogovore in aktivnosti na tviterju. »Demonstracije pozimi so bile super, ker so ljudje dejansko prišli s facebooka na ulice. A ni bilo nikogar, ki bi stvar razvil naprej. To bi že terjalo odgovornost. Na internetu te odgovornosti prav tako ni. Lahko ustvarjaš informacije ali jih posreduješ, ni pa nujno, da iz tega karkoli nastane.« Ideja komunikacijskih orodij se je v veliki meri spremenila v oder za izražanje mnenj in promocijo posameznikov, razlaga Roni Kordiš. Za globlje debate pa so še vedno potrebne raziskave, resne analize in strokovnjaki. »Resna debata zahteva poglobljeno vedenje. Večine na tviterju in spletu pa politika v resnici ne zanima tako zelo. S politiko se ukvarjamo apolitično. Zanima nas, kaj in zakaj, a ne poglobljeno.«
Ne vrag, ampak sosed
Poglobljeno, kot pritiče doktorju filozofije z ljubljanske filozofske fakultete, pa k politiki pristopa dr. Igor Pribac. Politični komentator, ki je lani jeseni sodeloval tudi v štabu predsedniške volilne kampanje Danila Türka, opozori, da bi bilo treba besedno zvezo o ideološkem razkolu naroda uporabljati zelo previdno in jo popolnoma umakniti iz osnovnošolskega pouka. »V tem izrazu tiči nepopisna radikalnost. Predpostavlja dva kontinenta znotraj enega naroda, ki med seboj ne moreta komunicirati. A globlja težava je podton besede razkol, ki se veže na klanje. Vsakič, ko uporabimo ta izraz, nadaljujemo in potrjujemo idejo, da je v sodobni zgodovini Slovenije najpomembnejši del bratsko klanje.«
Docent za socialno filozofijo in filozofijo zgodovine pravi, da politična prepričanja določajo krog prijateljev, s katerimi se druži zasebno in v prostem času. V vsakodnevnih opravkih, naključnih srečanjih in v delovnem okolju pa vseskozi komunicira in uspešno sodeluje z ljudmi tudi diametralno nasprotnih političnih stališč. Z nekaterimi kolegi z druge strani političnega odra se po oddajah, v katerih sodelujejo, včasih zaplete v dolgo debato, z drugimi se v tihem strinjanju o prevelikih razlikah za nadaljnje razpravljanje kolegialno poslovi. »Obstaja nemajhna skupina ljudi, za katere so ideološki spopadi najpomembnejši med vsemi. A vendar je ta skupina v manjšini, in upam si trditi, da njihova zaostrena drža ni del vsakdanjika ljudi,« pravi dr. Igor Pribac.
Kot eminentno slovensko ideološko vprašanje izpostavi vse različice debat o partizanih in domobrancih. »A to je karikatura razmišljanja o ideologiji. Ideologija je urejen sistem vrednost, zavesten ali nezaveden. Njen odraz je tudi vsaka odločitev o tem, za kaj bo šel denar iz državnega proračuna. Sprejem letnega proračuna je imanentno ideološko vprašanje.« Razlaga, da v sisteme vrednot, zapisane v programih strank, nihče več ne verjame. Delno, ker velja, da jih stranke s svojimi dejanji popolnoma razvrednotijo, delno, ker je resničen manevrski prostor delovanja strank danes tako ozek. Pri čemer ključni člani strank neredko izražajo povsem druge vrednote, pravi dr. Igor Pribac.
»Nekatere vrednote so univerzalne. Poštenje je gotovo med njimi. A odgovor, kaj to je, je danes mogoče definirati na različne načine, ki so lahko tudi nezdružljivi. Pluralizem je do določene mere legitimen in nestrinjanje zaradi razlik je lahko plodno. Težava je, da ideološke teme iz zgodovine prepogosto prevzamejo celoten družbeni prostor in zaradi njih pozabimo na debate, ki bi jih morali imeti. Ne sme se nam zgoditi, da bi nam pretekle krivice požrle pogled v prihodnost. Toliko se ukvarjamo z zgodovino, da niti ne vidimo, kaj šele, da bi se resno ukvarjali s tem, da naše sedanje trošenje naravnih virov ustvarja neznanske krivice in uničenje življenj za prihodnje rodove.« TEŠ6 izpostavi kot lep primer, ko barva denarja dokaže, kako politično pragmatični in sodelovalni lahko postanejo tudi ideološko najbolj nabiti glasovi politikov. Pravi, da je sedanji čas krize tako v Sloveniji kot v Evropi čas, ko imamo ljudje več moči kot ponavadi, pa čeprav nam je bila s spremembo ustave referendumska pravica omejena in tako rekoč nimamo možnosti proaktivnega določanja političnih ukrepov. »Zaupanje v politiko je tako nizko, da je potrebno relativno malo dodatnega napora, da to zaupanje pade pod mejo, ko je politiki onemogočeno sprejemanje vsakršnih odločitev. Moč ljudje imamo,« pokima dr. Igor Pribac.
So razlogi za optimizem
Dr. Damjan Mandelc je docent na katedri za občo sociologijo Oddelka za sociologijo ljubljanske filozofske fakultete. Pravi, da si sedanja polarizacija v slovenski družbi zasluži sociološko pozornost in kritično refleksijo, pri čemer opozarja na odgovornost politike za dobrobit celotne skupnosti, za solidarnost, vsaj minimalni dialog in iskanje rešitev, ki so potrebne za razvoj in delovanje skupnosti ter države. »Slovenska politika takšne drže ni zmogla, namesto skupnega dobrega si je kot najvišjo prioriteto postavila partikularne koristi, v ljudeh je netila spore, v zaostrenih pogojih gospodarske krize so drugega proti drugemu obrnili upokojence in študente, javni in zasebni sektor, vzhod države proti zahodu, center proti periferiji,« pravi ob spominu na družbeni konsenz, ki je obstajal ob osamosvojitvi. Ne vidi, da bi obstoječe parlamentarne stranke ponujale odgovore na ključne dileme in probleme slovenske družbe. »Od tistih, ki svojo politiko že dvajset let gradijo na razkolu med državljani, na produciranju konfliktov in blokadah, nikoli nisem veliko pričakoval. Toliko bolj pa so razočarali tisti, ki bi morali biti nosilci demokratičnega napredka, dosledni promotorji človekovih in socialnih pravic, zaščite manjšin in utrjevanja pravne države. Neurejeno vprašanje izbrisanih, padec družinskega zakonika, vse bolj agresivni zgodovinski revizionizem in paradiranje v uniformah, v katerih so leta 1944 kolaboracionisti zaprisegali Hitlerju in nacizmu, dvesto neurejenih množičnih grobišč in žrtev v njih, za katere ni politične volje, da bi jih dostojno pokopali in pri tem ne unovčevali svojih partikularnih, nepietetnih političnih interesov – vse to in drugi nerešeni problemi so znaki, da slovenska politika, desna in leva, ni opravila svojega dela.«
Vendar je dr. Damjan Mandelc prepričan, da je lansko zimo prišlo do streznitve med ljudmi, kar se kaže danes v rekordno nizki podpori tako političnim kot verskim institucijam: »Če želimo preživeti kot skupnost in omogočiti pogoje za kakovostno življenje v tej državi, bomo morali razviti imunost in se naučiti ignorirati politične sile destrukcije, revanšizma, populizma in cenene demagogije.« Pri tem svari pred apolitičnostjo, pasivnostjo in apatijo, saj je prepričan, da nujno potrebujemo politično aktivacijo družbenih skupin, ki so razočarane nad politiko, ker vedo, da ideološki spopadi ne prinašajo rešitev. »Optimističen sem, ker sem v zimskih in pomladanskih mesecih videl desettisoče prebujenih in aktiviranih državljank in državljanov, razmah razprav o tem, kakšno družbo želimo in kakšno politiko pričakujemo. Verjamem, da zmore tovrstno prebujenje pritegniti tudi druge in postati nosilec preboja. Razklanosti s tem ne bomo odpravili, saj še vedno obstajajo ljudje, ki ideološki konflikt potrebujejo, da reproducirajo svojo politično moč in obenem zamegljujejo in odvračajo pozornost od relevantnih problemov, pogosto tudi od svojih preteklih napačnih ravnanj.« Opozarja na kompleksnost situacije znotraj evropskega in globalnega okvirja. Kot nujne temelje vidi zagotovitev dostojnega življenja vsem, zaščito človekovih ter državljanskih pravic in svoboščin, pravičnejšo delitev ustvarjenega, enakopravnost in solidarnost med ljudmi ter narodi. »Ne smemo imeti dilem, ali takšen napor kot posamezniki, pripadniki nacionalne, regionalne in globalne skupnosti zmoremo. Edino relevantno je vprašanje, kako dolge korake moramo delati, da pridemo kar najhitreje tja.«
Nihče ni naš ali njihov, vsak je sam
Nejc Gazvoda je od leta 2004 do 2009, ko je pisal literaturo, redno prejemal literarne nagrade. Je eden najzanimivejših pisateljev v slovenskem prostoru. Potem je, sedaj osemindvajsetletnik, začel snemati celovečerce. Njegovemu nagrajenemu prvencu Izlet sledi letošnji film Dvojina. Slovenskemu občinstvu je bil predstavljen prejšnji teden, po svetovni premieri v Karlovyih Varyih. Ta teden je bil Nejc Gazvoda na počitnicah na obali in v poletnem miru smo ga zmotili z vprašanji o političnih ideologijah, razlikah in njegovem mestu v sodobni slovenski družbi. Njegov odgovor je prišel v enem kosu:
»Zame so bile ideologije, religije, politika vedno le in samo igra ljudi, ki so, da bi sploh lahko prišli tako visoko, sposobni zelo širokega pogleda in ozkega delovanja. Kar je vedno zelo neplemenito. Prepričan sem, da so vsi verski voditelji ateisti in vsi politiki zelo apolitični ljudje, daleč bolj apolitični od naroda, ki ga vodijo po svojih previdno zgrajenih poteh. Polarizacija koristi tistim pri koritu in Slovence zelo dolgo zelo uspešno vlečejo za nos. Vsakršno komentiranje je dodajanje kamenčkov v mozaik politikov. O politiki veliko berem in razmišljam, ampak v delovanju in javnih besedah ostajam v okviru človeškega in intimnega, kar je tisto, kar politika s svojim dejanjem proizvaja – zgodbe, tragične, človeške, naše. Najgloblje v sebi ni nihče naš in njihov, ampak sam. To je naša začetna in končna pozicija. Vmes smo zato, da najdemo druge. Ne le v ljubezenskem smislu, daleč od tega – predvsem smo vsi del našega večnega iskanja nečesa večjega od sebe. In najlepše in hkrati najbolj tragično je to, da tega ne bomo nikoli našli. Je pa umetnost najboljši približek temu in edina stvar, ki me tako premakne, da si po ogledu filma ali prebrani knjigi želim poklicati starše, brata, prijatelje, biti boljši človek. Tega mi ne more dati nobena druga stvar. In del tega prostora želim biti, tega brezmejnega prostora umetnosti. Vse drugo so minljivi, skonstruirani sistemi. Non serviam, pa čeprav bolj potihem. Rad imam svoj mir.«
Ujetniki krutosti
Ali resnična iskrenost nujno boli? To je vprašanje, ki ga vsaj v nekem trenutku sprožijo poezija in pesmi Ksenije Jus. Umetnica, ki se je pred kratkim vrnila z uspešnega koncertnega obiska Berlina, opisuje evropsko kulturno meko kot srce ustvarjalne, sodobne Evrope. S PopOvni bo nocoj glasbo ponovno spreminjala v protest na Novem trgu v prestolnici. Pravi, da so ideologije in politična razdvajanja le pesek v oči, da bi se umaknilo poglede stran od najpomembnejših vprašanj. »Živimo v krutem svetu. In ravno opisovanje človeške krutosti je večni motiv osebnega ustvarjanja. Zdi se torej, kot da živim v idealnem času. Če bolje pomislim, je pravzaprav celotna zgodovina človeštva ujetnica krutosti, ki ji, po mojem skromnem mnenju, ljudje, živeči v začetku 21. stoletja, na žalost še nismo kos. Ne zmoremo, ne znamo in ne vemo. In zato se koljemo, sovražimo in vse, kar je še drugih podobnih nečednih človeških lastnosti.«
Trenutno vrenje, ne samo v ožji, ampak globalni svetovni skupnosti, Ksenija Jus opisuje kot boj vseh, ki želijo živeti v svetu odprte družbe in svobodnih odločitev, ki izhajajo iz načela enakopravnosti. »Vsak ima možnost, da aktivno participira pri oblikovanju te svobodnejše družbe.«
Glede Slovenije je zmerna optimistka. »Na nas je, ali bomo pri tem oblikovanju sodelovali ali vse le spremljali z varne distance potrošniškega krasnega novega sveta. Slednje je pokopališče humanosti.« Pravi, da smo najpomembnejša tema ljudje, kar pa vseskozi ostaja v ozadju. »Tega se moramo začeti zavedati. Vprašanje, kaj je človek, moramo postaviti v ospredje. Kajti prihodnost smo lahko le ljudje. Skupaj,« zaključi Ksenija Jus, ki je napisala besedilo Pesmi upora, himne srčnosti v moderni dobi, ki jo pojejo članice pevskega zbora Kombinat: »Bitke pogumnih in srčnih ljudi za nas niso zgodbe pozabljenih dni... Misli premnogih, ki sejejo strah, spreminjamo v barve vseh človeških ras.«
