Evropska komisarka za humanitarno pomoč Kristalina Georgieva je dejala, da zdravniki, medicinske sestre, psihologi in ostali humanitarni delavci pomagajo žrtvam v kriznih žariščih, vendar se zato pogosto tudi sami znajdejo v nevarnosti. »Podatki za letošnje leto kažejo, da vsak dan umorijo, ugrabijo ali ranijo enega humanitarnega delavca. Posebej velika nevarnost je trenutno v Afganistanu in Siriji.« Georgieva nadaljuje, da je humanitarno pravo velikokrat kršeno, to pa vpliva na humanitarne delavce in ljudi, ki jim služijo. Ceno za odhod humanitarnih delavcev iz kriznih žarišč plačajo namreč tamkajšnji prebivalci.
Iza Ciglenečki si je od nekdaj želela delati v deželah tretjega sveta in se ukvarjati s tropsko medicino. Za Dnevnik.si je med drugim povedala, da so humanitarne organizacije pogoste videne kot orodje Zahoda in tako včasih postanejo neposredne tarče.
Ravno ta mesec sta bila v Južnem Sudanu ubita dva člana Zdravnikov brez meja. Zdi se, da je varnost humanitarnih delavcev čedalje bolj ogrožena. Se vam zdi, da se zaradi tega število prostovoljcev znižuje?Pred dvema tednoma je skupina oboroženih moških v bližini Jube v Južnem Sudanu brez karkšnegakoli razloga napadla avto MSF. Dva sodelavca sta bila pri tem resno ranjena, eden je nekaj dni kasneje umrl. Res je, da se število napadov na humanitarne delavce povečuje. Ne vem, če se zaradi tega zmanjšuje število prostovoljcev, vsekakor pa je vedno manjša naša sposobnost pomagati tistim, ki pomoč najbolj potrebujejo. MSF je zaradi ekstremnih napadov na naše sodelavce, predvsem pa okolja, v katerem oborožene skupine in civilne oblasti podpirajo, tolerirajo oz. opravičujejo napade, umore in ugrabitve humanitarnih delavcev pred nekaj dnevi zaprl vse programe v Somaliji – po 22 letih neprekinjenega delovanja. MSF je v Somaliji, kjer že 12 let vlada brezvladje, zagotavljal največ medicinske pomoči – samo lani recimo, več ko 600.000 zdravstvenih konzultacij in več kot 40.000 bolnišničnih zdravljenj.
Humanitarno pomoč in pomoč, ki jo nudi vojska na kriznih žariščih je čedalje bolj težko razmejiti. Obiskali ste že kar nekaj misij. Se vam zdi, da se odnos domačinov zaradi tega spreminja?Seveda se, humanitarne organizacije med svoje príncipe običajno postavljajo nevtralnost in neodvisnost. Če je humanitarna pomoč enkrat ponujena s strani tistih, ki skušajo delovati nevtralno, drugič pa s strani, ki je neposredno udeležena v oboroženem spopadu, potem je meja zabrisana. Humanitarna organizacije so pogoste videne kot orodje Zahoda, in kot take neposredne tarče v določenih kontekstih.
Zakaj ste se odločili za pristop k Zdravnikom brez meja?Od nekdaj sem si želela delati v deželah tretjega sveta, in se ukvarjati s tropsko medicino. Po nekaj izkušnjah z MSF sem najbrž postala “odvisna” od adrenalinskih akcij v kriznih razmerah, in občutka, da lahko doprinesem k dostopu do zdravstvene oskrbe najbolj potrebnih.
Zakaj menite, da se za sodelovanje pri Zdravnikih brez meja ne odloča več Slovencev?Mislim, da nas je trenutno kar nekaj, ki redno ali občasno hodimo na misije z MSF, najbrž pa tudi z drugimi organizacijami. Zakaj nas ni več, ne vem, je pa res, da vsaj za zdravnike sistem ne podpira večletnih potepanj po svetu – če padeš iz sistema, se je težko vrniti.
V zadnjih letih je bilo kar nekaj afer povezanih z nepregledno rabo denarja v humanitarnih organizacijah. Se vam zdi, da je to očrnilo tudi ostale humanitarne organizacije in omajalo zaupanje darovalcev?Tega ne bi vedela, v Sloveniji je bilo v zadnjem času kar nekaj afer. Pri MSF skušamo biti kar se da odgovorni in pregledni v tem pogledu, najbrž nam to nekoliko olajša neposredni, “hands-on” način delovanja, kjer naši prostovljci na terenu resnično zdravijo bolnike skupaj z lokalnim osebjem in nismo vezani samo na prenos donacij. Se pa gotovo pozna finančna kriza, upam pa, da zaupanje ostaja.
