A kakšna je pravzaprav razlika med stereotipno poprečnimi prebivalci zahodnega sveta – če je o povprečnosti sploh mogoče govoriti – in svobodnjaki, ki se ukvarjajo in preživljajo z ustvarjalnimi praksami? Danes so tudi umetniki pregovorno svobodnjaškemu duhu navkljub primorani prevzemati vlogo birokratov, menedžerjev in prodajalcev, da bi uspešno usmerjali svojo kariero in si z načrtnim lobiranjem utirali pot znotraj trdega in izjemno konkurenčnega prizorišča. Pravil za uspeh ni, kakovost umetniških del pa je težko izmerljiva in skrajno izmuzljiva kategorija, pogosto odvisna od subjektivnih mnenj poznavalcev. Ignacio Uriarte je zavestno zapustil službo korporativnega menedžerja, to je pisarniškega delavca, čigar izključna naloga je (bila) ustvarjanje dobička. To pa je postala osrednja ali celo edina skrb, služba in hobi obenem, velike večine prebivalcev tako imenovanega razvitega sveta.
V času dogmatičnega materializma, ko se družbene vrednote in stvarnost dojemajo zlasti z vidika finančne uspešnosti, je tudi likovni svet vse bolj podvržen pehanju za denar oziroma borbi za vsakdanjo eksistenco. Zaslužek je labilen in negotov, vendar je samo delo morda manj dolgočasno in enolično. Monotonost ter repetitivnost sta tako – logično – ostali močno prisotni v delu pričujočega avtorja, ki skuša prezrcaliti svojo nekdanjo stvarnost v specifični ustvarjalni proces. Njegova privrženost urejenosti in simetriji se tako – nikakor ne po naključju – navezuje na prakse geometrične umetnosti, minimalizma in drugih dekorativno navdahnjenih formalizmov. Uriarte je namreč obiskoval umetniško akademijo, kjer so študentje poleg tehničnega in formalnega znanja deležni tudi globokega vpogleda v kanonizirano zgodovino umetnosti. Dela na razstavi tako delujejo dokaj retrogradno in skoraj nostalgično. To so obsesivne risbe s kemičnim svinčnikom, ki zaradi različne gostote intuitivnih linij ustvarjajo različne odtenke monokromnih triptihov, ustvarjenih v standardnih barvah pisal za overbo uradnih dokumentov. Večina del je zasnovanih v klasičnih dimenzijah, zlasti A4- in A3-formatu, pri čemer avtor pogosto uporablja pisalni stroj, to nekdaj nepogrešljivo opremo poslovnih in uradniških okolij, za repetitivno ustvarjanje »birokratskega ornamenta«. Ena najbolj privlačnih in intrigantnih je zvočno-vizualna instalacija 1-2-3-4-3-2-1, ki predstavlja ilustracijo različnih ritmičnih struktur, izvedenih ob pomoči specifičnega zvoka pisalnega stroja. V ločeni sobani je z dvodelno projekcijo predstavljena animacija Modri trak, ki vizualizira repetitivnost in dolgočasnost delovnega vsakdana. Avtor z deli in njihovim skupnim naslovom Produktivna neučinkovitost namiguje na svoje nasprotovanje imperativu racionalnosti in učinkovitosti, četudi to počne podobno monotono kot ustroj, ki ga kritično obravnava. Uriarte uporablja principe apropriacije, privzemanja določenih fenomenov z namenom njihovega pomenskega sprevračanja, kar je v polju likovnih umetnosti že več desetletij ustaljena praksa, ni pa uspel ali želel razbiti ratia, ki je skozi vzgojo trdno vcepljen v miselnost praktično vseh odraslih ljudi. Še vedno je birokrat, le da se tega do potankosti zaveda.
Razstavi v Škucu, ki je privlačna, premišljeno postavljena in (morda nekoliko preveč) korektna do konceptualnih in estetskih normativov umetniških praks 20. stoletja, manjka le kanček nepredvidljivosti in avtorske svojskosti, ki bi omogočile rahel odmik od zavestno privzetih vzorcev geometrično navdahnjene umetnosti ali konkretne poezije, ki ju Uriarte uporablja skrajno elementarno. V podtonih celotne postavitve se kot najbolj fascinantno izkaže prav dejstvo, da je avtor prekinil poklic ter ga nadomestil z drugim, nekoliko bolj dinamičnim, a kljub temu sledeč trdno uveljavljenim (akademskim) vzorcem. Njegov sarkazem je tako docela ambivalenten.
