Z železarjem na zadnji delovni dan

Jaka Gasar ima poseben, čustven odnos do tega mesta. Čeprav rojen Ljubljančan, je potomec Jeseničanov. Vse življenje je simpatiziral z jeseniškim hokejskim klubom, za razliko od sošolcev, ki so bili navijači Olimpije, medtem ko so ga jeseniški vrstniki kajpak imeli za »žabarja«. Za projekt Jesenice se je odločil po tem, ko je izgubil babico in razloga za obiske Jesenic ni bilo več. »Nekega dne sem se vračal s fotografiranja v Kranjski Gori ali morda Planici. Z avtoceste sem gledal Jesenice in takrat se mi je porodila misel, da so Jesenice lahko tema in projekt, ki bi ga delal z veseljem.«

Povsem drugače. Že zato, ker so pred 20 leti še stali plavži. In tistih šest dimnikov, ki so puhali črn in rdeč dim, zaradi katerega so bile Jesenice znane kot mesto rdečega prahu. Takrat je v železarni delalo več kot 7000 ljudi, danes okoli 1200. In delo takrat ni bilo avtomatizirano. Videval sem fotografije železarjev s tistimi starimi klobuki, kako zajemajo železo, in želel podobno fotografijo posneti tudi sam, a so mi rekli, da sem 20 let prepozen. Na mestu, kjer so nekoč stali plavži in topilnice, danes rastejo trgovski centri.

Na začetku sem se osredotočil na tri teme: železarno, hokej in muslimansko skupnost. Islamska skupnost na Jesenicah je največja islamska skupnost v Sloveniji. Šteje okoli 5000 muslimanov, kar je približno 20 odstotkov prebivalstva Jesenic. Okoli 68 odstotkov vseh prebivalcev mesta predstavljajo migranti iz bivše Jugoslavije in njihovi potomci ter dajejo mestu močan pečat. Jesenice so edini kraj v Sloveniji, ki ima minaret. Naredil ga je član islamske skupnosti, ki je zaposlen v železarni. Minaret je, seveda, narejen iz jekla. Velik je 80 centimetrov.

Nisem imel teh težav, takoj so me sprejeli. Le s fotoaparatom bolj počasi. Dolgo je trajalo, preden sem s fotoaparatom lahko vstopil v njihovo zasebno življenje. Potem so me povabili na tradicionalno muslimansko poroko, ki je potekala na domu ženinovih staršev, in tudi na praznovanje kurban bajrama z obrednim žrtvovanjem živali. A dotlej sem z njimi spil veliko kav, pa kave sploh ne pijem, in se ob tem pogovarjal o njihovi tradiciji, veri, kulturi in še marsičem.

To je v bistvu adrenalinski del. Ko si prizadevaš, da pri ljudeh vzbudiš zaupanje. Pa ne samo to. Projekt se začne že veliko prej, preden začneš fotografirati. Če ne bi ničesar vedel o islamski veri, bi se z njimi težje pogovarjal. Skozi pogovor so se zelo odprli in izvedel sem marsikaj, kar mi je dalo zamisli za konkretne fotografije. V tem smislu, mislim, so mi Jesenice uspele.

Ko sem prišel v železarno, sem bil neprijetno presenečen. Hodil sem skozi velike, več sto metrov dolge hale in opažal, da nikjer ni žive duše. Za fotografa, ki slika ljudi, je bil to šok. Kaj torej narediti? Vse naokoli poka, od povsod se kadi, valjarna dela s polno paro, a nikjer nobenega človeka. Vse je avtomatizirano. Sem pa tja pride kdo kaj popisat, preverit. To za fotografa ni ravno zanimivo.

Prišel sem do zaključka, da moram vsako od treh glavnih zgodb predstaviti skozi eno osebo, tako da tega človeka spremljam od doma do delovnega mesta, na delovnem mestu in v njegovem prostem času. Tu sem imel res srečo.

Največ delavcev je bilo v jeklarni, kjer sem tudi najraje fotografiral. Fotografije jeklarjev pri delu sem nato pregledoval in opazoval predvsem njihove obraze. Pritegnil me je simpatičen, pozitiven obraz moža, ki je postal obraz te zgodbe. Zdel se mi je pravi tip železarja, ki mu debele rokavice in čelada pristajajo. Močan, z mišičastimi rokami, malce zagorele polti, z brki in tistim pravim izrazom. Sliko sem razvil, šel v železarno in spraševal, kdo ga pozna. Obrnil sem se celo na predsednika uprave. Nihče mi ni vedel povedati njegovega imena. S fotografijo sem hodil po Jesenicah in spraševal po njem. Zaman. Nekega dne sem se peljal skozi mesto in ga zagledal, ko je barval ograjo pred hišo. Ustavil sem in ga nagovoril. Razložil sem mu, kaj bi želel od njega. Da ne bo šlo, je rekel, ker da gre čez nekaj dni v pokoj. Kaj pa, če bi se jaz dogovoril z upravo in ga spremljal na njegov zadnji delovni dan? Tako se je tudi zgodilo. Še zadnjič je oblekel delovno obleko, odšel v obrat, še zadnjič poklepetal s kolegi, se po delu umil, predal obleko in čelado delovodji ter v upravni zgradbi prevzel delovno knjižico. Mite je po rodu Makedonec. Na Jesenice je prišel leta 1974 iz kraja Kočani. Kot ponovčar je 38 let delal ob neznosni vročini, v hrupu in prahu.

Aziz Skenderović - Aco je jeseniški posebnež. Star je 85 let. Leta 1945 je prišel iz Črne gore. Bil je partizan, ki je s svojim bataljonom prepešačil pot iz Črne gore v Slovenijo in se ustavil na Jesenicah, ko so v dneh tik pred koncem vojne osvobajali železniško postajo. Zagledal sem ga, kje drugje kot na železniški postaji, ko sta z ženo jedla sladoled. Bila sta jezna, ko sem ju fotografiral. Acu sem obljubil, da naslednjič prinesem fotografijo, on pa se bo takrat, zame, oblekel v generala. Aco živi z ženo in njenim sinom na sedmih kvadratnih metrih v propadajoči hiši. Ko sem prišel, se je res preoblekel v vojaško uniformo z odlikovanji in na dvorišču poziral s puško iz plastike. Aca še vedno obiščem, kadar pridem na Jesenice.

Spremljal sem mladega hokejista Nika Pema. Njegova kariera spominja na pot Anžeta Kopitarja. Tako kot Kopitar je tudi Nik po drugem letniku srednje šole odšel igrat na Švedsko. Pri svojih šestnajstih letih je odigral tri tekme tudi že v ligi EBEL. Res je perspektiven.

Všeč mi je, da z objavami v medijih Jesenice dobivajo publiciteto in da zgodbe ljudi stopajo iz anonimnosti. Vesel sem, da lahko pokažem, da gre za zanimivo mesto. Moj cilj pa je razstava in fotografska monografija, ki bi bila po mojem mnenju lepo darilo mestu.