Tržačanka Gabrijela Koncilja je na Višarje prišla v dolgi črni obleki, ki je skrivala trpežne čevlje. Izpod pokrivala so ji silili lasje, gorski veter pa ji je dolgi zadnji del pokrivala venomer metal daleč na čelo, da so lasje spet izginjali. »Kaj vas zanima?« si je z roko popravljala obraz in se prestopala po nagnjenem kamnitem tlaku. »Kar vprašajte!«
»Kako živite Slovenci v Trstu?«
»Dobro! Pridite nas kaj pogledat.«
To bi utegnilo biti zanimivo. Gospa Koncilja v Trstu živi v samostanu, kot redovnica. »Imamo se lepo,« je rekla. »Le da v naših župnijah manjka duhovnikov.« Strinjala sva se, da se dandanes premalo mladih odloča za duhovniški poklic. Vendar, je rekla, so imeli letos tudi srečo. »Prosili smo za duhovnike, dobili pa smo škofa!« se je nasmejala.
V njenem samostanu so za gosta dobili celo nadškofa – Alojza Urana.
Izgnan, do preklica
Včerajšnje višarsko »srečanje treh Slovenij« – matične, zamejske in izseljenske – se je tako že pred začetkom uradnega dela izkazalo za zabavno. Ne le da so si ljudje z vseh koncev, od Münchna do Buenos Airesa, padali v objem, da so si po prehojeni uri in pol navkreber politiki v družbi prijateljev postregli s hladnim špricerjem in da so se pevci ob kitari ogrevali za popoldanski žur.
Z gospo Koncilja sva obnovila tudi nekaj aktualnih tračev o Uranovem izgnanstvu iz domovine. »Kako dolgo bo ostal pri nas? Ne vem. Dokler mu bodo dovolili,« se je nasmejala. Pohvalila je njegovo prijaznost in delovno vnemo. »Včasih ima po tri maše v enem dnevu. Nadomešča manjkajoče duhovnike,« je rekla.
Skoraj bi ji predlagal, naj kar še malo poprosijo za duhovnike, ker sta se v Sloveniji ravnokar »sprostila« še dva nadškofa. Vendar se Gabrijela Koncilja na praznik ni pustila zaplesti v umazane lovke mariborske finančne afere. »Vi, novinarji, kakšno zadevo obrnete kar po svoje,« se je nasmejala.
To je bila skrajno mila verzija averzije, ki jo je pod julijskimi vršaci Dnevniku nekaj minut poprej naklonil monsinjor Franc Rode. »Vi, na Dnevniku, ste na zelo slabem glasu,« je rekel z oddaljenosti treh metrov in zamahnil z roko. Našega pogovora je bilo konec še pred prvim vprašanjem.
Na Višarje, kjer stoji očarljiva, z lesenimi skodlami krita romarska cerkev, je tudi Rode prišel v črni obleki, s črnimi sončnimi očali in črnim dežnikom, pod katerim se je skrival pred pripeko. Ko je ura odbila dvanajst, pa se je preoblekel v nekaj belega, rdečega in zlatega. Tako pražnje odet je vatikanski kardinal na izjemno dobrem glasu, legendarni voznik športnega mercedesa v permanentni življenjski formi, pred nabito polno cerkvijo dobro uro molil in pridigal, da ga je bilo veselje poslušati.
Kaj je narobe?
»Kaj je narobe? Kje je vzrok za današnji težki trenutek, ki ga preživlja Slovenija?« se je vpraševal nad glavami praznujočih. »Tu je seveda gospodarska kriza, ki je prizadela tudi druge narode. A globlji vzrok je v krizi moralnih vrednot!« Športni komentatorji bi rekli, da Rode včeraj ni presenetil, da pa je odigral solidno nedeljsko tekmo, na kateri je mojstrsko preigraval po sredini igrišča. Z dobro mero samorefleksije je pred ljudmi razprostrl ves svoj standardni arzenal pogledov na svet: »jedkost in napadalnost v naših medsebojnih odnosih«, »nenehno sumničenje in obtoževanje ideoloških nasprotnikov«, »politizacija pravosodnega sistema«, »partijska odvisnost vodilnih medijev«, »srca, polna sovraštva in hudobije« in, seveda, spolnost »kot uživanje brez obveznosti in brez posledic«! Če že seksaš, potem imej od tega vsaj otroka, ne.
Verniki, stoječi pred vrati, ker je bila cerkev prepolna, so pozorno poslušali pridigo, obenem z delom, ki ga Rode sprva očitno ni imel namena vključiti, saj ga ni v uradnem zapisu, ki ga je vnaprej objavila RKC. »Veselja ni v obilju,« je rekel kardinal. »Gospodarski zlom mariborske škofije nas opominja, da moramo upoštevati evangelijska načela. Na to nas opozarja papež Frančišek.«
Gospodarski zlom mariborske škofije je Rode, ki je še lani govoril, da je to »lokalni spodrsljaj«, včeraj pred kamerami partijskih televizij imenoval »težek trenutek za slovensko cerkev«. To je bilo slišati hudo, a vendar manj hudo od oznake evropskega poslanca Lojzeta Peterleta, ki je za cerkvijo novinarjem dejal, da se je v Mariboru zgodila »katastrofa«. O tem, kaj je Rode vsa leta vedel o poslovnih čarovnijah cerkvenih delniških špekulantov, seveda včeraj ni bilo mogoče izvedeti ničesar. Slovenska Cerkev svoje notranje informacije dosledno dozira s tempom, ki ga narekuje Vatikan.
»Vendar problem ni samo v Cerkvi,« je sloneč v senci rekel gospod Hadrijan Corsi, nekdanji dolgoletni župan Števerjana, ki vsako leto obišče Višarje. »Problem je vsa slovenska država!« Corsiju, ki matico opazuje tik izza meje, je najbolj žal, da je Slovenija zapravila dvajset let samostojnosti, četudi je imela izjemne izhodiščne priložnosti.
Bog pomagaj...
Posebna debaterska disciplina je bila včeraj tudi ocena velikosti finančne luknje, ki so jo za seboj pustili trije (ali štirje) nadškofi. »Osemsto milijonov,« je rekel Corsijev prijatelj, upokojeni profesor iz Škofje Loke Janez Šušteršič.
»Mar jih ni bilo šeststo?«
»Bilo jih je dvajset milijonov čez milijardo!« je še najbolj prepričano zvenel upokojeni slovenski politik Ivo Hvalica. »Ljudje so se šele z odstopoma nadškofov zavedeli, kako hudo je v resnici,« je rekel. »Četudi smo za Maribor vedeli že nekaj let.«
»Zaveš se šele, ko butneš na tla,« je dodal Šušteršič.
Prijatelji, ki se vsako leto srečujejo na Višarjah, so se strinjali, da bo imel Vatikan težko nalogo, ko bo v vrhu slovenske Cerkve iskal dva nova nadškofa. Padla je primerjava z računovodkinjo, ki je bila zaposlena v 'kupleraju'. »Saj je res, da je samo izstavljala račune. A vendarle je delala tam,« so rekli.
Slovenska cerkev v tem težkem trenutku najbolj potrebuje pomoč svojih ljudi, nas je včeraj pozval Rode. Zato je po maši, ko so prišli s košaricami po denar, po svojih skromnih močeh pomagal tudi Dnevnik. Pač, prosto po Habermasu, slavnem sociologu vraževerja: menda, da pomaga, tudi če ne verjameš, da pomaga.
