Invalidnost ni ovira za polno življenje

Pred šestimi leti si je kupila petdesetkubični motor, ki so ga mojstri kasneje na njeno željo predelali v čoperja. Z njim je postala v Celju in okoliških krajih prava atrakcija. Prek podjetja Sonce, d.o.o., je zaposlena v celjskem društvu za cerebralno paralizo Sonček. Tam je pred leti tudi izvedela, da se lahko preseli v Sončkovo bivalno enoto v Štore. Ker je želela postati samostojna, se je hitro odločila za drugačen način življenja, čeprav so ji starši in sestra Natalija vedno stali ob strani in ji pomagali po svojih močeh, za kar jim je še danes zelo hvaležna. Rodila se je namreč s prirojeno napako na kolkih, zaradi katere dolgo časa ni shodila. Šele kasneje, ko so jo v ortopedski bolnišnici v Valdoltri nekajkrat operirali, se je po dolgotrajni rehabilitaciji počasi postavila na noge.

Moje otroštvo res ni bilo lahko. Ko so me prvič operirali, sem bila stara tri ali štiri leta. Pred tem namreč zdravniki sploh niso ugotovili, kaj naj bi bilo narobe z mano. Takrat pač ni bilo na voljo toliko preiskav kot danes. Ker se kljub operacijam nisem normalno razvijala, se je hrbtenica tako skrivila, da se je moja rast ustavila. Nositi sem morala steznik, v srednji šoli sem dobila bergle, s katerimi sem si pomagala pri hoji. Seveda imam težave tudi zdaj in se moram marsičemu prilagajati. Paziti moram, da ne naredim nepravilnega ali prehitrega giba, poleg tega težko dolgo stojim ali sedim. Čeprav sem ostala majhna in imam zibajočo se hojo, pa se s tem ne obremenjujem in živim polno ter zadovoljno življenje. V bivalni enoti v Štorah imam prijatelje in vodno želvo, doma v Celju pa psičke, ki jih rada sprehajam. Uživati znam tudi v drugih stvareh in imam veliko prijateljev.

Ja, res je bilo zelo boleče. Sošolci v osnovni šoli so me lepo sprejeli in mi pomagali, ker sem morala pogosto v Valdoltro. Ostali pa so me gledali postrani in me niso sprejemali v svojo družbo. Spraševala sem se, zakaj se je ravno meni to zgodilo, in na trenutke je bilo res hudo. Ko sem bila še osnovnošolka, so bili okoli mene samo zdravi ljudje. Nikogar nisem poznala, da bi bil na invalidskem vozičku ali da bi hodil s pomočjo hodulj. Bila sem prepričana, da sem edina na svetu, ki sem drugačna. Ko pa sem se vpisala v šolo za invalidno mladino v Kamniku, so se mi odprle oči in takrat sem spoznala, da moja zgodba še zdaleč ni osamljena. Tam sem dobila prijateljice in skupaj z njimi začela zahajati v družbo. Zaradi novih poznanstev sem se popolnoma spremenila. Prijatelji, ki so imeli tako kot jaz zdravstvene težave, so mi pomagali, da sem postala samozavestna in samostojna in da sem seveda tudi lažje sprejemala začudene poglede na ulici. To je bila pomembna prelomnica v mojem življenju. Sicer pa sem bila vsakomur, ki me je upal vprašati, kaj je narobe, vedno pripravljena pojasniti. Priznam, da sem na tak račun včasih koga potegnila za nos. Če me je kakšnem otrok vprašal, zakaj sem tako majhna, sem se rada pošalila, da sem premalo jedla in da zato nisem zrasla. Njihov odziv je prav zabaven.

Moja sanjska služba bi bila v zavetišču za male živali, ampak odpade, ker imam alergijo. Ko sem se odločala, po kateri poti nadaljevati izobraževanje, sem bila premalo obveščena. Želela sem si postati telefonistka, vendar me niso sprejeli, ker sem dobro videla in slišala, zato sem se vpisala v program elektroenergetika. Kmalu sem spoznala, da sem zgrešila, zato sem se naslednje leto prestavila na program za šivilje. Druge možnosti takrat pač nisem imela. Seveda sem imela še druge, neuresničljive želje. Želela sem si postati frizerka, vendar sem bila premajhna. Potem sem si želela postati maserka, pa je bil spet problem moja velikost.

Ja, drugače je, kot je bilo nekoč. Vidi se, da mlade že v osnovni šoli seznanjajo, da smo ljudje različni in da je treba vsakogar spoštovati. Kljub temu se še vedno zgodi, da na ulici kakšen nevzgojen otrok s prstom kaže name in se smeji. Otrokom ne zamerim, vendar pa se mi zdi od staršev zelo neprimerno, da jim to dopuščajo. Nekateri so namreč še vedno tako zelo prepričani, da se njim in njihovim najbližjim kaj takšnega nikoli ne more zgoditi. Pa se lahko! Nesreče so dogajajo, in če imaš smolo, se lahko hitro znajdeš na invalidskem vozičku. Potem na te stvari seveda začneš gledati drugače.

Na motorju neizmerno uživam. Že od nekdaj sem imela veselje do teh stvari, vendar je bil problem, ker nikjer nisem dobila motorja, ki bi bil primeren moji velikosti in bi se ga dalo registrirati za vožnjo po cesti. V delavnici, kjer predelujejo motorje, so mi pomagali. Iz tujine so mi pripeljali primeren motor in ga kasneje na mojo željo predelali v čoperja. Naredila sem izpit, začela spoznavati motoriste, in potem so me povabili, naj se včlanim v Klub Road Kings. Povabilo sem z velikim veseljem sprejela. Skupaj se vozimo na motoristična srečanja, imamo piknike in se zabavamo. Kadar gredo na daljšo pot, me seveda peljejo s kombijem, na krajših poteh pa se z motorjem brez problemov priključim skupini. Sicer pa sem že imela kupce, ki so mi za motor ponujali veliko denarja. Povedala sem jim, da je zame ta motor neprecenljiv in da je moje edino prevozno sredstvo, zato sploh ne pride v poštev, da bi ga prodala.