Ko izlet reši “zmagovalni” Zmago (video)

»To in to«

Preden sta se v soboto zjutraj odpravila na pot z osebnim vozilom, sta se o turistični ponudbi Ljutomera pozanimala prek spletne strani www.slovenia.info. Opisala sta jo kot izredno koristno – poučila sta se o najprivlačnejših turističnih točkah in vinskih poteh, vse informacije sta imela na voljo v angleškem jeziku. Našla sta nekaj čudovitih kmečkih turizmov in si prek elektronske pošte uredila rezervacijo nočitve.

»Poleg idilične lege in ponudbe domače hrane naju je prepričala možnost spoznavanja domačih živali in ježe,» sta pojasnila, zakaj sta izbrala Turistično kmetijo Frank & Ozmec.

Slabi dve urici vožnje od Ljubljane do Ljutomera sta parčku hitro minili. Prvi postanek je bil v tamkajšnjem Turistično informacijskem centru (TIC). Bil je zgledno označen, težav z iskanjem nista imela.

Sta pa Sebastian in Teja težave očitno nehote povzročila mlademu dekletu, ki ju je sprejelo v TIC. Predstavila sta se ji kot Kolumbijec in Kanadčanka.

»Tejo je gospodična spraševala o tem, kako je v Kanadi, in čeprav je slabo govorila angleško, smo se nekako le sporazumeli. Tukaj bova dva dni, rada bi videla čim več in okusila pristne prleške dobrote, sva ji namignila. Zatem je pred nama listala brošuro o krajinskem parku Jeruzalemske gorice: 'Lahko si ogledata to ali to, pa to in to...' Skratka, punca sploh ni vedela, kaj predlagati, prav tako nama ni svetovala glede kulinaričnih možnosti, ki so naju zanimale. Če sta lačna, pojdita jest tja, nama je svetovala in s kazalcem pokazala na bližnjo picerijo…«

Kje so vsi?

Študentka v TIC je izvidnikoma predlagala tudi osvežitev v Kopališču Ljutomer. Na vprašanje, ali lahko dobita kakšen zemljevid mesta, jima je ponudila tistega, ki stane pet evrov. Nista ga kupila, zaželela sta si preprostejšo različico, ki sta jo videla nalepljeno na steno. Dobila sta jo brezplačno...

Ogled OE Muzeja, ki deluje v sklopu Splošne knjižnice Ljutomer, je bil njun prvi cilj. Toda na lističu, nalepljenem na vratih, je pisalo, da je muzej odprt le med delovniki, v soboto in nedeljo pa le po dogovoru. Poleg je bila napisana tudi telefonska številka, a kaj, ko je Tejin mobilni telefon zvonil v prazno...

Sprehod do Miklošičevega trga je naša izvidnika nagradil s precej bolj pozitivno izkušnjo. Obiskala sta cerkev Janeza Krstnika, ki je bila na njuno veselje odprta. »Bila sva edina obiskovalca in sva si jo lahko v miru ogledala, tudi od znotraj. Zelo je bila lepa, najbolj so naju navdušile cerkvene orgle in baročna oprema,« sta povedala.

Sledil je ogled starega mestnega jedra. Opisala sta ga kot prijazno in umirjeno. Srečala sta malo ljudi, večina je posedela v lokalih in pila kavo. Kratek počitek v objemu zelenja sta si Sebastian in Teja omislila v Parku 1. slovenskega tabora. Občudovala sta stare hraste in se fotografirala ob spomeniku.

Ko telefon spet zvoni v prazno...

V Križevce pri Ljutomeru se je parček odpravil z namenom, da bi si ogledala tamkajšnji hipodrom. »Pričakovala sva, da bova videla konje in izkusila čar kasaške steze, a žal nisva imela sreče. Srečala sva starejšo gospo, ki ni znala dobro govoriti angleško, toda če sva jo prav razumela, nama je povedala, da imajo le osem kobil, ki pa so v hlevih,« je pojasnil Sebastian. Z občudovanjem konj tako ni bilo nič, sicer pa tudi ogled muzeja Ljutomerski kasač našima izvidnikoma ni bil namenjen. Bil je zaprt (odprto imajo le med delovniki, med koncem tedna pa po dogovoru), na mobilno številko, ki je bila napisana na vratih, pa se nihče ni oglasil...

Malce razočarana sta se Sebastian in Teja vrnila na ljutomerski Glavni trg. V lokalu Bar caffe Perla sta si privoščila osvežitev s pivom in si ogledala brošure, ki sta jih prejela v TIC. Naredila sta spisek, kaj vse želita videti. Še dobro, da sta bila zaradi lastnega prevoza mobilna. Če bi potovala z avtobusom, bi bolj malo doživela, sta sklepala. Tudi na potep s kolesi sta pomislila, ko sta v daljavi med vožnjo do Pristave srečala kolesarje...

V vasico ob levem bregu reke Ščavnice, tri kilometre oddaljeno od Ljutomera, sta se napotila, da bi si ogledala kmečki muzej. Končno sta prišla na svoj račun!

»Zmagovalni« Zmago

»Sprejel naju je mladenič z imenom Zmago. Bil je neverjeten, celo popoldne bi se lahko pogovarjala z njim! Pravi heroj! Izkazal se je z odlično angleščino in izredno privlačno predstavitvijo muzejskih zbirk. Razkazal nama je kmečko kuhinjo in kmečke sobe, opremljene s številnimi starinskimi predmeti, skedenj in cvetoč travnik. Ponudil nama je pijačo za dobrodošlico, »čarovniško kri«, in nama ob koncu ogleda postregel še s prleško zaseko, domačim kruhom, belim vinom in višnjami. O, kako je bilo okusno!« Sebastian in Teja kar nista mogla prehvaliti doživetja v muzeju.

Vstopnine jima ni bilo treba plačati, a sta se od Zmaga po dobri uri in pol vseeno zadovoljno poslovila z desetimi evri prostovoljnega prispevka. Mudilo se jima je naprej, v zidanici Malek ob vinski cesti med Svetinjami in Jeruzalemom ju je čakala pokušina vinske kapljice, ki sta jo rezervirala že doma – po spletu. Opomba Marka Zidariča, da bodo v času njunega obiska gostitelji zasedeni s poroko, a da se lahko vseeno oglasita, se je izkazala za pravilno. Na hitro sta poskusila kozarec rujnega, zatem ju je gospod napotil v Dvorec Jeruzalem. Da bosta lahko tam več doživela, jima je pojasnil.

Vinski polži

Res sta šla, v Jeruzalemske gorice sta se odpeljala polna pričakovanj. Za vinsko pokušino sta gospe na vhodu skupaj odštela osem evrov. »Bila je videti nervozna in morda je bilo njeno pomanjkanje znanja angleščine krivo za to, da nama ni znala razložiti glede kulture pitja vina in zakonitostih vinske kapljice. Bila sva prepuščena sama sebi. Na vprašanje, kako veva, ali pijeva suho ali polsuho vino, nama je odgovorila, da je pomembno le, ali imaš rad vino ali ga nimaš... Gospa ni bila najbolj srčna, videti je bilo, kot da ji je vseeno za stranke,« sta povedala vnovič razočarana Sebastian in Teja.

Vode med pokušino štirih različnih vin nista bila deležna, o kakšnem koščku kruha ali sira, s katerimi bi osvežila svoj okus, sta le tiho razmišljala... Poslovila sta se z nakupom dveh buteljčnih vin. V Sparu ali Mercatorju takega vina ne najdeš, sta povedala.

Na precej več gostoljubja je par naletel v gostišču Taverna. Na predlog že omenjenega Zmaga sta si izvidnika tam privoščila večerjo. Bila je zadetek v polno – že sam ambient je bil zaradi pogleda na vinograde romantičen. Prepustila sta se natakarjevim namigom glede lokalnih dobrot – mimogrede, izkazal se je z odlično angleščino – in uživala ob vinskih polžih za predjed. Glavno jed so jima postregli na pladnju – koščki divje svinje, goveji in prleški zrezek, mesna ruladica, polnjena z ješprenjem, ajdovi žganci, pečene lisičke, krompir, bučke na žaru in belo vino so jima šli v slast. Bilo je perfektno, je bila njuna ocena.

Ribnik namesto reke

Za odtenek slabše sta Kolumbijec in Slovenka ocenila svoje bivanje na Turistični kmetiji Frank & Ozmec, kamor sta prispela, tik preden se je znočilo. Pohvalila sta gospodarja Vilija Ozmeca: »Prijazno nama je razkazal posestvo in sobo, nama pokazal, kje pridelujejo vino, in nama namignil, da si lahko postreževa z dobrotami v mini kuhinji, če bova lačna.«

Krepak zajtrk, sestavljen iz domačih mesnin, svežega črnega kruha, domače marmelade, medu in češnjevega soka, je izvidnikoma postregla Vilijeva mama. Njen sin se je namreč v nedeljo odpravil na dopust. Prijetna in ustrežljiva ženica ju je presenetila celo s pokušnjo odličnega bučnega olja, angleško sicer ni razumela, zato ji je Teja zaupala, da zna govoriti slovensko. Sporazumevanje je bilo tako precej lažje, a kaj, ko sta izvidnika vseeno pogrešala možnost izposoje koles (pojasnilo gospe je bilo, da kolesa sicer imajo, a ne ve, če so varna za izposojo), ježo konj, občudovanje domačih živali in plavanje v reki, o čemer sta doma brala na spletni strani, kjer je bila predstavljena omenjena turistična kmetija...

Namesto reke ju je med sprehodom v neposredni bližini kmetije res pričakala voda – dva ribnika, pa tudi konja in ponija sta srečala na paši, a glede ježe vseeno nista spraševala... Raje sta v miru uživala v objemu vinogradov in ob zvokih klopotcev. »Preživela sva čudovito dopoldne, celo divje češnje sva našla in se jih do sitega najedla. Škoda, da nisva imela koles, saj bi si lahko ogledala še več lepot tega vinorodnega območja. Prihodnjič jih bova kar sama pripeljala s seboj!«

Za piko na i

Pot domov sta si izvidnika popestrila z obiskom Čebelarskega muzeja Krapje v Veržeju. Mlado dekle, čebelarjeva hči, jima je razkazalo star čebelnjak in ju razveselilo s pokušino štirih različnih vrst medu, medenega likerja in medenjakov. Ker je govorila le slovensko, njenih pojasnil Sebastian seveda ni razumel, a je bil vseeno zadovoljen z doživetim. Gospodični se je zahvalil s petimi evri prostovoljnega prispevka.

Tudi kratek postanek v Murski Soboti si je par omislil na Sebastianovo željo. Želel je videti, kako veliko je mesto, katerega začetnici krasita registrske tablice v severovzhodnem delu Slovenije, je pojasnil.

»Na moje veliko presenečenje je bila Murska Sobota precej manjša, kot sem si predstavljal. V njej je vladalo mrtvilo, nič se ni dogajalo.« Vrhunec obiska je bilo kosilo. Po zagotovilu nekega domačina, da tam strežejo lokalne dobrote, sta si ga omislila v gostilni Zvezda Turizem. Zaseka, »prekmurska mortadela«, zašinek in sir so potešili tako njune gurmanske čute kot prazna želodčka.

Kot v domovini

»Res je lepa tale vaša Slovenija! Narava v Ljutomeru in okolici je čudovita, razgled na prostrane vinograde me je spominjal na kolumbijske plantaže kave. Svoj izlet si bova s Tejo najbolj zapomnila po miru in sprostitvi, prijaznih domačinih in lepi arhitekturi. Tako mestni kot kmečki. Pa tudi po božansko dobri hrani, čeprav je še toliko tega, česar nisva imela priložnosti okusiti: pogače, prleške gibanice, sira ljutomerčan...« je vtise strnil Sebastian.

Prihodnjič bo zagotovo obiskal tudi Terme Banovci, je obljubil, pokušino vina pa si bo privoščil le tam, kjer zaposleni svoje delo opravljajo s srcem. »Tam bova s Tejo preživela vsaj tri, štiri ure in ne le nekaj minut...«