Marihuana se ne bo legalizirala sama od sebe

Ključni argumenti za reformo so trije. Prvi je, da se je prohibitivna in kaznovalna zakonodaja glede drog v zadnjih petdesetih let izkazala za povsem neuspešno pri doseganju ciljev, ki si jih je zadala. V osnovi ji namreč ni uspelo zmanjšati ne ponudbe ne povpraševanja. Drugi argument je, da je uresničevanje teh zakonov izjemno drago, samo v Ameriki na primer gre za vojno proti drogam 50 do 100 milijard dolarjev na letni ravni. Tretji in najpomembnejši razlog za nujno spremembo zakonodaje o drogah pa je, da ima sedanja zakonodaja izjemno negativne posledice. Pomislimo samo na obubožanje, razcvet kriminala, nasilje in korupcijo v državah Južne Amerike, na Karibih, v Zahodni Afriki in Afganistanu – vse skupaj precej spominja na prohibicijo alkohola v času Ala Caponeja, pomnoženo za petdesetkrat.

Na drugi strani imamo skrajno kritične razmere s predoziranji in množičnimi okužbami s HIV in hepatitisom C, h katerim bistveno prispeva prohibicija in nikakor ne zgolj droge same. Ko utemeljujem nujnost odprave prohibitivnih zakonov, poudarjam predvsem neučinkovitost, ogromne stroške ter izjemno negativne zdravstvene in socialne posledice aktualne politike do drog.

Kar zadeva Drug Policy Alliance, se glavnina našega dela osredotoča na ZDA, čeprav ponovno postajamo bolj aktivni tudi v mednarodnem okolju; eden naših sodelavcev je trenutno v Urugvaju, kjer s svojim strokovnim znanjem pomaga tamkajšnji vladi in aktivistom pri implementaciji legalizacije prodaje in gojenja marihuane. Medtem ko na domačih tleh predvsem z aktivizmom, izobraževanjem in javnimi nastopi predstavljamo vizijo alternativnega pristopanja k problematiki drog. Hkrati si prizadevamo za zmanjšanje vloge kriminalizacije in kazenskopravnega sistema na področju nadzora nad drogami, a da je obenem konsistenten z varovanjem javnega zdravja in zagotavljanjem splošne varnosti.

Približno tretjina našega dela je usmerjena v reformo zakonodaje, povezane z marihuano. Gre za agitiranje za legalizacijo medicinske marihuane, dekriminalizacijo, pravno regulacijo ter obenem vsesplošno zmanjšanje tveganj, povezanih z marihuano.

Druga tretjina se nanaša predvsem na zmanjševanje škode in varovanje javnega zdravja, pri čemer smo namenili poseben poudarek zmanjševanju smrtnih primerov zaradi prevelikega odmerka ter zmanjševanju okužb s HIV in hepatitisom C. Absurdno je namreč trditi, kot to počno številni konservativci, da vam je v interesu javno zdravje, in hkrati a priori zavračati dekriminalizacijo posedovanja drog, prostore za varnejše injiciranje, heroin na recept in druge programe zmanjševanja škode.

Drug Policy Alliance je vodilna organizacija v ZDA, ki si prizadeva za zmanjšanje števila smrtnih žrtev zaradi prevelikega odmerka, pri čemer igra ključno vlogo implementacija zakonov, ki omogočajo dostop širše javnosti do naloksona (nalokson je opioidni antagonist, ki se uporablja v primerih predoziranja z opiati, op.a.), in tako imenovanih good samaritan laws, ki so že bili sprejeti v več zveznih državah in omogočajo, da lahko prisotni v primeru prevelikega odmerka pokličejo rešilca, ne da bi jim grozila aretacija.

V preostalem delu se posvečamo zmanjševanju visoke stopnje zapiranja ljudi in rasizma, povezanega z vojno proti drogam. Tu so seveda še manjša vprašanja, kot na primer testiranje na droge. Večino svojega časa in finančnih sredstev sicer namenjamo predvsem postopnim reformam, torej delu z državnimi zakonodajalci, kongresom in sodišči, obenem pa se zavzemamo za bolj realistično izobraževanje o drogah ter argumentirano pojasnjevanje, zakaj bi bile alternative aktualni zakonodaji mnogo učinkovitejše.

Sodelavce vedno znova opozarjam, da se marihuana ne bo legalizirala sama od sebe. S tem merim na to, da ne smemo pričakovati, da se bo javno mnenje samo zato, ker so se stvari doslej hitro spreminjale v želeno smer, tudi v prihodnje nagibalo v podporo našim prizadevanjem. To pomeni, da je bistvenega pomena, da razmišljamo strateško in delujemo disciplinirano v svojih prizadevanjih za legalizacijo oziroma pravno regulacijo.

Spominjam se, kako je v poznih sedemdesetih letih enajst držav dekriminaliziralo marihuano, takratni predsednik Jimmy Carter je razglasil zvezni zakon o dekriminalizaciji, nakar se je s prihodom Ronalda Reagana vse postavilo na glavo. Čeprav je pred tem kazalo drugače, je javna podpora v hipu množično upadla in stvari so se zasukale v povsem drugo smer, kar je bila za nas poučna lekcija, kako hitro se lahko stvari spremenijo. Sam sem bil podobni situaciji priča leta 2001. V poznih devetdesetih je v ZDA nastopil zgodovinski trenutek, ko je že kazalo, da javnost odreka podporo vojni proti drogam in da je zgolj še vprašanje časa, kdaj bo ta opuščena. Potem je prišlo leto 2001, izvoljena sta bila Bush in Cheney in republikanci so ponovno okrepili svojo moč. Nato se je zgodil še 11. september in vsa država je bila naenkrat obsedena z vprašanjem varnosti. Reforma politike nadzora nad drogami je bila zaustavljena oziroma dejansko potisnjena za nekaj korakov nazaj.

Res je, zadeve se končno prevešajo v prid reforme, v zadnjem času dejansko napredujemo hitreje, kot sem pričakoval, vendar si ne delam utvar, da nam podpora ne bo spet zanihala. Gre za dolgotrajen boj. Naj omenim ankete javnega mnenja o podpori legalizaciji marihuane. Še leta 2006 je bilo 36 odstotkov vprašanih za, kar je bil sploh najvišji odstotek v zgodovini, 60 odstotkov pa proti. Pred nedavnim so rezultati enake ankete pokazali občuten napredek: 52 odstotkov vprašanih je bilo za, 46 odstotkov pa proti. Imamo torej 16-odstotno povišanje podpore in hkrati 14-odstotno zmanjšanje nasprotovanja, torej skupaj kar 30-odstotno spremembo javnega mnenja.

Ko sedaj opravljamo ankete v Novi Mehiki, New Jerseyju in Kaliforniji, večina vprašanih meni, da je treba marihuano pravno regulirati podobno kot alkohol. In večina teh, ki podpirajo takšno regulacijo, sploh ne kadi niti ne mara marihuane, prav tako ne želijo, da bi jo kadili njihovi otroci, pač pa preprosto menijo, da je to bolj primerna oziroma manj škodljiva politika. Glavno vprašanje v tem trenutku je torej, kaj bo naredila zvezna vlada. Tehnično gledano namreč nova zakonodaja v Washingtonu in Koloradu pomeni kršitev zveznega zakona, ta pa predstavlja vrhovno instanco. Obama in Eric Holder imata torej pred seboj težko odločitev, ali dovoliti omenjenima zveznima državama, da vpeljeta pravno regulacijo, zadevo obdavčiti in začeti izdajati licence za proizvodnjo in prodajo. Kako se bosta odločila, ne vemo, in mislim, da tudi sama še ne vesta, kaj storiti.

Drugo vprašanje pa je, kaj se bo zgodilo v preostalih zveznih državah. Če bi ugibal, bi dejal, da bo Oregon naslednji, ki bo legaliziral marihuano, sledili bodo Nevada, Aljaska, Maine in Massachusetts, zna pa se zgoditi tudi še kakšno presenečenje, kot sta Missouri in Arizona. V skoraj petdesetih državah je namreč sprememba zakonodaje mogoča z glasovanjem volilcev. Po nekaj letih bodo tudi državni zakonodajalci začeli glasovati v podporo legalizaciji. Kongres bo po svoji stari navadi seveda zadnji.

Z Obamo pa je tako. Tisti, ki so z njim govorili, pri čemer imam v mislih tako bogate demokrate, ki donirajo denar, kot tudi bivše predsednike, ki se zavzemajo za spremembe, so vsi po vrsti dobili občutek, da je Obama osebno naklonjen reformam, a je obenem dal jasno vedeti, da sam ne namerava prevzeti pobude oziroma da to ni nekaj, za kar bi bil pripravljen unovčiti svoj politični kapital. V zvezi s tem je torej skrajno previden, kar posledično pomeni, da mora pobuda za spremembe priti s strani državljanov in državnih zakonodajalcev. Nepripravljenost predsednikov za prevzem pobude pri kontroverznih družbenih reformah je sicer zgodovinska stalnica, konec koncev tudi Roosevelt ni prevzel pobude za abolicijo prohibicije, ampak zgolj podpisal nekaj, o čemer so se že vsi strinjali. Pri kontroverznih tematikah, kot so splav, droge ali pravice istospolnih, ostaja dejstvo, da predsedniki povečini ne prevzamejo pobude, pač pa zgolj sledijo.

Tukaj je pomembno jasno opredeliti, o kateri drogi govorimo. Kar zadeva legalizacijo marihuane, zavzemanje zanjo ne pomeni več političnega samomora. Če to primerjam z zavzemanjem za istospolne poroke, je dejstvo, da jih podpira približno enak odstotek ljudi, pa vendar imajo istospolne poroke danes tudi uradno podporo predsednika, podpredsednika ter številnih guvernerjev in senatorjev. Legalizacije marihuane na drugi strani uradno ne podpira niti en guverner. Tudi guvernerja Washingtona in Kolorada sta ji še lani javno nasprotovala, čeprav sedaj pravita, da jo bosta implementirala v dobri veri. V osnovi torej ne gre več za to, da bi zavzemanje za legalizacijo marihuane nujno pomenilo politični samomor, a dejstvo ostaja, da se politiki bojijo storiti ta korak.

Zanimivo pa je, da so se politiki še pred nekaj leti javno deklarirali kot zavzeti podporniki vojne proti drogam, medtem ko so se sedaj stvari spremenile. Sedaj rečejo: nočem legalizirati, potem pa obmolknejo. Spremembe so torej opazne. Eric Holder je na primer še leta 2010, ko je Kalifornija nameravala glasovati o legalizaciji marihuane, tik pred volitvami javno opozoril, naj tega ne storijo, ker bi bilo to v nasprotju z zveznimi zakoni in bi posledično za seboj potegnilo stroge sankcije zveznih oblasti, kar je vsekakor vplivalo na to, da smo tistega leta bitko v Kaliforniji izgubili. Toda že leta 2012 je bilo drugače. Čeprav so ga vsi bivši vodje DEA (Drug Enforcement Administration, op.p.) in drugih enot za boj proti drogam prosili, naj se, kar zadeva Washington in Kolorado, izreče proti reformam, ni rekel nič. Razlog je bil seveda ta, da je Kolorado država, ki lahko ima ključno vlogo pri končnem izidu volitev. Politični svetovalci so zato Obami in njegovemu osebju naročili, naj se ne izrečejo ne za ne proti. Dejstvo, da niso zavzeli stališča, je izjemno pomembno. Nenazadnje gre tudi to, da se je zdelo, da se ne morejo odločiti, kako se odzvati na rezultate, interpretirati kot pozitiven znak.

Za Evropo nisem povsem prepričan. Ko grem v Latinsko Ameriko, pa so vsi po vrsti, od aktivistov do predsednikov, fascinirani nad aktualnimi dogodki v ZDA. Santos v Kolumbiji, Pérez Molina v Gvatemali in Mujica v Urugvaju nam skorajda zavidajo razmere v Ameriki, sami imajo namreč pri svojih domačih reformah zgolj manjšinsko podporo državljanov. V ZDA je situacija ravno obratna. A če odgovorim na vaše vprašanje: v Evropi sem dobil vtis, da so ljudje zmedeni zaradi tako velikih sprememb v razmeroma kratkem času. Kot v šali pravim svojim kolegom iz Nizozemske – kaj se vendar dogaja, prehiteli smo vas, zaostajate! Če pogledate razprave, ki potekajo na Danskem, v Švici, Španiji ali na Češkem, je osnovni odziv nekako takšen: Amerika, vodilna pri reformah zakonodaje o drogah? Sliši se neverjetno. Tako kot so Evropejci vodili na področju teh reform vse od sedemdesetih let dalje, zdaj to mesto prevzemajo ZDA na področju marihuane ter Latinska Amerika v širšem kontekstu.

Če pogledamo Nizozemsko, potem ko je padla vlada krščanskih demokratov, ki so lani uvedli sporne »rezidenčne izkaznice« za nakup marihuane, vedno več politikov pravi: uredimo končno formalno to zadevo in jo pravno regulirajmo! (Na Nizozemskem še vedno velja de facto dekriminalizacija, kar pomeni, da je marihuana formalno ilegalna, vendar posameznik v praksi ni več preganjan zaradi posesti manjše količine za osebno uporabo, op.p.) Ko se je o tem govorilo pred desetletjem, so vse sosednje države skočile v zrak in Nizozemska reform ni izvedla, sedaj pa se zdi, da so tudi aktualne razmere v ZDA vplivale na to, da o tem ponovno razmišljajo. V tem smislu bi torej lahko rekli, da se čuti vpliv ameriških reform na situacijo v Evropi.

Njihova prisotnost je izjemno pomembna. Sam namreč zadevo razumem kot politično gibanje in vsako politično gibanje krepi svojo moč prav z raznolikostjo članov. Če bi imeli zgolj akademike in strokovnjake za javno zdravje, brez ljudi, ki jih ta problematika najbolj zadeva, torej uživalcev drog, bi bila to velika napaka. In obratno, če bi imeli zgolj srečanje uživalcev drog brez akademikov, politikov in znanstvenikov, bi imela zadeva občutno manjši politični vpliv. Ko imate torej konferenco, na kateri se zberejo aktivni uživalci drog, zdravstveni delavci, nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z zmanjševanjem škode, ter bivši predsedniki držav, kot sta Ruth Dreifuss in Aleksander Kwaśniewski, gre takšno spajanje različnih akterjev razumeti kot nekaj izjemno pomembnega, saj vsak posamezni akter dejansko legitimira drugega.

Seveda pa je treba omeniti, da uživalci drog nikakor niso homogena družbena skupina. Kot pri vsakem drugem političnem gibanju so tudi tukaj prisotna notranja trenja, naj gre za razred, raso ali spol. V prav vseh gibanjih imamo člane manjšine, ki so hkrati tudi člani elitnega razreda. Tako je bilo na primer pri gibanju za pravice Afroameričanov in homoseksualcev – večina ni bila pripadnikov elit, so pa vselej obstajali tudi takšni, in ti so imeli občutno manj problemov ali pa sploh ne, skratka, niso bili žrtve družbenih pritiskov. Menim, da gre v končni fazi za našo dolžnost do marginaliziranih in zatiranih, da se borimo zoper sistematične kršitve njihovih pravic.

Vznemirja me, ko vidim privilegirane ljudi srednjega ali višjega sloja, ki kadijo marihuano in so vplivni ter praktično ne tvegajo, da bodo aretirani, obenem pa ne naredijo nič, da bi pomagali ljudem, ki so revni in stigmatizirani in na katerih se kazenska zakonodaja dejansko izvaja. Tu bi lahko povlekli vzporednice z bojem za državljanske pravice, za pravice istospolnih, pravice žensk in temnopoltih, ali pa z bojem proti antisemitizmu in drugim oblikam etničnih in religioznih predsodkov. Gre torej za neko temeljno odgovornost tistih z družbeno močjo do onih, ki je nimajo in so objekt zatiranja in stigmatizacije – in to odgovornost bo treba prej ko slej ozavestiti ter v skladu z njo tudi delovati.