Šrot in Bavčar sta prehodila pot od javnih uslužbencev oziroma funkcionarjev do »uglednih menedžerjev«, od »zmagovalcev tranzicije« do »tajkunov«, od branilcev »domače« lastnine do »(so)krivcev za zgodovinski rop slovenskih bank«. V Pivovarno Laško in Istrabenz sta prišla s »praznimi aktovkami« in odšla skozi stranska vrata. Vmes sta bila nekaj časa prek mreže povezanih podjetij njuna največja lastnika. Hkrati z njunim položajem v družbi se je spreminjala tudi država. 25 milijonov evrov, ki sta jih leta 2007 iz nič pričarala s serijo preprodaj delnic Istrabenza, je danes znesek, enak proračunskim odhodkom iz zadnjega rebalansa, ki so jih vladajoči našli šele po večmesečnih mukah. Nekoč aktualne dileme o tem, ali je »kapital« v Sloveniji že močnejši »od politike«, so danes smešne. In kar je morda najpomembneje: če sta Šrot in Bavčar nekoč veljala za osebi iz kroga, ki da je varen pred roko pravice, je teh danes v državi očitno vedno manj.
Bine Kordež je tako na poti v zapor, kjer že sedita Dušan Črnigoj in Hilda Tovšak, obsojeni Ivan Zidar se »utaplja« v postopkih, Darija Južno pa je priznanje krivde stalo milijone. Na prvi stopnji so bili obsojeni nekdanji premier Janez Janša, »njegov« nekdanji šef Luke Koper Robert Časar, stečajni upravitelj Brane Gorše in Franc Kangler. Na izrek sodbe čaka Edvard Oven, Andrej Lovšin se zagovarja zaradi domnevnega oškodovanja Intereurope, v sodni preiskavi so nekdanji vodilni v Hypo Alpe Adria Bank, Jože Kozmus in Boštjan Nagode, v predkazenskem postopku pa Matjaž Kovačič, Zoran Janković, Miro Senica...
Res je, da je vsak nedolžen, dokler sodišče s pravnomočno sodbo ne odloči drugače. In še kako drži, da pomemben del političnega »podzemlja« še vedno krojijo klientelno-koruptne naveze, da se posamezna podjetja nemoteno izčrpava in pleni stečajne mase. Toda zdi se, da od stereotipa o domnevno nedotakljivih vendarle ni ostalo več veliko. Razlogov za to je več: večja pripravljenost in znanje pristojnih organov pri preiskovanju »belih ovratnikov«, odločnejša sodišča, ki si ne jemljejo pol desetletja časa za posamezne procese, razkritja, ki so ostala za propadlimi podjetji...
Šrot in Bavčar sta prav zaradi svoje geneze od javnega k zasebnemu veljala za simbol Slovenije, d. d., sistema lastniško prepletenih delniških omrežij, financiranih s posojili, ki so veljala za zmagovalce tranzicije. Toda včeraj nista bila spoznana za kriva kot simbola, ampak kot nekdanja menedžerja: Šrot zaradi nerazumljivo slabe poslovne odločitve, s katero je pomagal Bavčarju, slednji pa zaradi koristi, ki jo je pri tem pridobil. Iskanje morebitnega širšega sporočila v sodbi bi pomenilo vsaj dvoje. Prvič, da sta Šrot in Bavčar – kar sama rada poudarjata – le žrtvi. In drugič, pod preprogo bi pometlo njune druge grehe, za katere jima pred sodiščem nikoli ne bo treba odgovarjati: sume »parkiranja« delnic, podmizne prevzeme, domnevno preplačane nakupe podjetij, ki so padla v stečaj...
Včeraj sta ob zatožni klopi stala sama. Toda ne sme se pozabiti, da so Šrota in Bavčarja pomagali ustvariti številni: nadzorniki, ki si tega imena niso zaslužili, regulatorji, ki so vrsto let gledali stran, bankirji, ki so za njima metali poceni denar, menedžerski kolegi, ki so molče ubogali njuna navodila, in politiki, ki so si podajali kljuke na njunih vratih. In o teh v sodbi ni bilo mogoče slišati ničesar.
