Moamer Gadafi je za »osmo čudo sveta« razglasil podzemno reko, ki jo je sam zgradil. Natančneje, položil je dva temeljna kamna. Od kamnov dalje so nato v libijsko puščavo Gadafijevi mojstri razpeljali vodovodni sistem, največji na svetu, ki se razteza 2820 kilometrov v dolžino in petsto metrov v globino. Gradili so ga triindvajset let in na koncu je bil tako veličasten, da so njegov načrt vrisali v dvajsetdinarski bankovec. Voda je v puščavi vredna zlata.
Vendar libijsko osmo čudo ni bilo nikoli zamišljeno kot zanimivost, ki bi pritegnila turiste, kot jih pritegnejo veliki Kitajski zid, rimski Kolosej ali egiptovske piramide oziroma »nova čudesa«, med katerimi sta Brooklynski most in Panamski prekop. Namenjeno je bilo Gadafijevi interni javnosti.
Skrivni oboževalec
Osmo čudo sveta je mitološki koncept moderne dobe. Razglasi ga lahko kdor koli iz kakršnega koli razloga. In tudi če je osmo, to ne pomeni, da je osmo po pomembnosti. Ker ga ni med prvimi sedmimi, morda še bolj izstopa. Za osma čudesa so bili tako že označeni Stonehenge, Kip svobode, Empire State Building, Mednarodna vesoljska postaja pa tudi umetni otok v obliki palme, ki leži pred Dubajem.
Za spletni natečaj iskanja »osmega čuda« se je junija odločilo tudi kalifornijsko podjetje Virtual Tourist. Na svoji strani so objavili seznam tristo sedemindvajsetih krajev, za katere je mogoče glasovati do konca septembra. Med njimi so naravne stvaritve, otočja, jezera, gore, pa tudi inženirski dosežki, kot so gorske ceste, železniške proge, gradovi in nebotičniki. Na seznamu je tudi osem podzemnih jam in med njimi kot edina slovenska zanimivost – Škocjanske jame.
»Res je, nekdo nas je kandidiral za osmo svetovno čudo, vendar ne vemo, kdo,« pravi direktorica Škocjanskih jam Gordana Beltram. »To, da smo se uvrstili na seznam, pomeni, da smo destinacija, ki ima pomen tudi v turističnih krogih.« Škocjanske jame so sicer naravni spomenik pod zaščito Unesca ter del Unescovega programa Človek in biosfera, kar pomeni, da so območje kot nekaj izjemnega prepoznali strokovnjaki. »Seveda smo veseli, da smo prepoznavni tudi v širši javnosti, ni pa naš cilj postati osmo svetovno čudo,« se je nasmejala Beltramova. Na zmago v tokratnem tekmovanju ne računa. »Naša primarna dejavnost je ohranjanje svetovne dediščine, število obiskovalcev, ki je v poletnem času že sicer veliko, pozimi pa premajhno, pa želimo umerjati tako, da bi bilo enakomerno razporejeno skozi vse leto.«
Finančno čudo
Po drugi svetovni vojni so seznami svetovnih čudes vzniknili na vseh koncih. Natečaje so organizirali zasebne iniciative in medijska podjetja, ki so v tem videla priložnost za pritegovanje pozornosti. Najbolj odmevno je bilo tekmovanje za izbor »novih sedmih čudes sveta« (starih, z izjemo egiptovskih piramid, ni več), ki ga je med letoma 2001 in 2007 organizirala švicarska fundacija New7Wonders. Tako so danes med njihovimi sedmimi čudesi Machu Picchu, Petra v Jordaniji, veliki Kitajski zid, palača Taj Mahal, majevska piramida Chichen Itza, Kolosej v Rimu, Kristusov kip v Riu de Janeiru ter – kot častno imenovanje – piramide v Gizi.
Slovenski turistični strokovnjaki, s katerimi smo včeraj govorili, so se strinjali, da tovrstne nominacije lahko pripomorejo k prepoznavnosti krajev, pa četudi po starodavnem propagandnem načelu ponavljanja. Večkrat kot denimo ponovimo, da je Ljubljana »najlepše mesto na svetu«, bolj bo to res. Vendar, nas je opozoril eden od sogovornikov, je ugled kraja odvisen tudi od tistega, ki ga promovira. Če izbor ni tehten, je lahko promocijski učinek v turističnih krogih zanemarljiv. Ob razglasitvi novih sedmih svetovnih čudes leta 2007 se je tako oglasil Unesco in poudaril, da je lestvica rezultat zasebne iniciative in ne strokovne presoje.
Vsaj v enem primeru pa je bilo čudo »prepoznano« z visoke znanstvene pozicije. Razglasitev osmega čuda sveta namreč pripisujejo tudi Albertu Einsteinu. Ta naj bi čudež prepoznal v obrestnem obrestovanju, temelju sodobne finančne ekonomije in diktature rasti. Obrestnoobrestni račun je namreč tisti, ki omogoča, da vrednosti naložb (in dolgov) eksponentno naraščajo, tako da na koncu bogatenju peščice ni več mogoče slediti, dolgov večine pa ni več mogoče odplačevati. To vsako leto nekaj ljudi požene v vedno večje višave, preostalo človeštvo pa peha v vedno nove vojne. Čudo, res.
