Aleksandar Džikić je v Sloveniji uveljavljeno košarkarsko ime. Dvainštiridesetletni Srb je pečat pustil tako v Unionu Olimpiji kot Krki, pri slednji mnogo večjega. Je edini tuji trener, ki mu je z najboljšima slovenskima kluboma uspelo priti do naslova državnega prvaka. Zdaj se vrača v Novo mesto, ki ga je zapustil s težkim srcem, saj je s klubom, navijači in okolico stkal pristne vezi.
Na evropski zemljevid trenerjev ga je leta 2008 izstrelil tedanji ljubljanski evroligaš, pa čeprav je Beograjčan že dolgo pred tem deloval v svetu košarke. Odraščal je v Novem Beogradu, v istem bloku kot trenerski kolega Aleksandar Trifunović. V mladih letih je sanjal o tem, da bo postal branilec svetovnega formata, a dlje kot do nižjeligaških srbskih klubov ni prišel. Pravi, da je bil povprečen košarkar, kot milijon drugih po svetu, a da je njegova ljubezen do športa z oranžno usnjeno žogo večja od večine njih. Vojaški rok je v Srbiji služil v tedaj kočljivih letih 1989 in 1990, a o tem nikoli ni želel spregovoriti. Nato se je hkrati vpisal na kemijsko tehnološko in višjo trenersko šolo, a je prvo hitro opustil. Leta 1991 je prevzel kadete Partizana, kluba, za katerega tudi intimno navija, pozneje pa postal pomočnik prvega trenerja Dušana Vujoševića.
Po štirinajstih letih delovanja pri črno-belih je na njegov naslov priromala ponudba iz lige NBA, kjer se je nemudoma zapisal v zgodovino. Postal je namreč prvi pomočnik trenerja v zgodovini, ki je v najmočnejšo ligo na svetu prišel brez kakršnih koli preteklih izkušenj z delom v Združenih državah Amerike. Po dveh letih pri Minnesoti Timberwolves je pri Unionu Olimpiji dobil nogo Memi Bečirović, ob posredovanju skavtov iz lige NBA Lojzeta Milosavljeviča in Ivice Dukana pa je na klop zmajev sedel ravno Džikić.
Delovne vneme mu v Ljubljani ni mogel očitati nihče, saj je pogosto zaradi temeljitega preučevanja nasprotnikov noč prespal kar v klubskih pisarnah. A dolgo časa se na klopi Olimpije ni obdržal. V času, ki ga je preživel v slovenski prestolnici, je imel priložnost delati z Goranom Dragićem, na katerega je naredil velik vtis, saj je ta kasneje svojemu mlajšemu bratu Zoranu ravno zaradi Džikića svetoval odhod h Krki. A tako kot je sredi sezone prišel, je moral tudi oditi. Rezultati Olimpije so bili ob koncu leta 2008 slabi, tako kot igra, zato se koncertom žvižgov in skandiranju, naj se vrne v Beograd, ni mogel izogniti. »Ob taki igri je logično, da ljudje ne ploskajo in kličejo 'Džikić je mojster, bravo, Džikić'. Če bi bil na tribuni, bi tudi jaz žvižgal sebi,« je takrat dejal, nekaj dni kasneje, ob slovesu od kluba, pa izustil: »Olimpija je moj klub in ji želim samo najboljše.« Takrat je ob korakanju iz Tivolija dodal, da se bo vrnil in da to ni zadnje snidenje s slovenskimi novinarji.
In se je. A ne k Olimpiji, temveč h Krki. Mnogi so Džikićevo potezo pospremili s posmehom, češ da je naredil korak nazaj, a so hitro spremenili mišljenje. Srbski strokovnjak je prerodil košarko v Novem mestu, z dolenjskim moštvom osvojil dva naslova državnega prvaka, slovenski superpokal in evropsko tekmovanje EuroChallenge. Ljudje v Novem mestu so ga oboževali, ob koncu druge sezone, ko so lovke za Džikićem že stegovali pri litovskem Lietovus Rytasu, pa so mu ob proslavljanju državnega naslova skandirali, naj vendarle ostane v Novem mestu.
A si ni premislil, želel je storiti korak naprej, pa čeprav je to pomenilo odhod v Vilno, kjer je predsednik kluba menjal trenerje kot za stavo. Začetek ni bil obetaven, saj se mu ni uspelo prebiti v evroligo, zato pa je bil nekoliko boljši konec sezone z uvrstitvijo na zaključni turnir četverice v EuroCupu, kjer je Lietuvos Rytas končal na tretjem mestu. Džikiću v vitrine kluba ni uspelo prinesti nobene lovorike, kar ni bil dober obet za nadaljevanje. Slab začetek prihodnje sezone je bil dovolj, da je Džikić moral zapustiti Vilno.
V času, ko ni vodil nobenega moštva, se je ukvarjal z vlogo košarkarskega TV-komentatorja in pisca košarkarskih kolumn, znova pa ga je predramil klic novomeške Krke, s katero bo v novi sezoni na navdušenje dolenjskih navijačev znova deloval. Da je dolenjski klub tudi po njegovem odhodu nadaljeval dominacijo v državnem prvenstvu, ni naključje. To je potrdil tudi Aleksander Sekulić, ki je bil pri Krki Džikićev pomočnik: »Skrivnosti ni, režiser vsega je bil Aleksandar Džikić, ki je s svojim delom postavil temelje.« Temelje, na katerih bo lahko gradil tudi po dveh letih odsotnosti.
