Kaj je pravzaprav republiška priznavalnina in kdo jo prejema? Gre za nagrado upokojenemu kulturniku, ki je s svojim delom pomembno prispeval k slovenski kulturi. Prejemniku lahko znatno poveča višino pokojnine, če je ta izrazito majhna, o njeni dodelitvi pa odloča minister po posvetovanju s strokovno komisijo. Lani jo je prejemalo 140 upravičencev, kar je ministrstvo stalo 520.000 evrov, letos pa naj bi med 150 upravičencev razdelili 570.000 evrov. Znesek priznavalnine je vsakemu upravičencu individualno določen v razliki med 771 evri in višino siceršnje pokojnine. Povprečno doplačilo je približno 300 evrov, po obračunu za marec 2013 je znašala najnižja priznavalnina 36 evrov, najvišja pa 721 evrov. Miki Muster, Jože Stabej, Marko Pogačnik, Filip Robar Dorin, Zoja Skušek, Stane Jagodič, Josip Osti, Neca Falk, Marjan Manček, Kostja Gatnik, Rade Šerbedžija, Janez Bončina, Jakov Brdar. To so nekatera zveneča imena, ki jih najdemo na seznamu upravičencev, s katerega seveda ne »pozvonijo« nujno vsa.
Novela uredbe prinaša še eno spremembo: na višino priznavalnine bo odslej vplivalo tudi, ali predlagatelj prejema pokojnino hkrati iz tujine, kar doslej ni vplivalo na izračun. Na ministrstvu so to spremembo pospremili z ugotovitvijo, da bodo upravičenci tako obravnavani bolj enakopravno. In ko smo že pri enakopravnosti – ustrezno in pravično je, da so ministrske službe hitro in učinkovito odreagirale in odpravile vpliv najverjetneje površno pripravljenega zakona, ki bi imel na višino priznavalnin negativen učinek. Je pa to tudi primer, ki nehote kaže na (vsaj) dvojna merila, ki jih ima pri prestrezanju pobud iz civilne sfere ministrstvo za kulturo. Lepo je videti, ko imajo upokojenci ravno dovolj elana, da se hitro odzovejo na poslabšanje razmer in zahtevajo normalizacijo ali izboljšanje stanja. Lepo je tudi, da imajo upokojenci vedno znova ravno pravšnjo mero vpliva za dosego ciljev. Najlepše pa je videti, kako učinkovito lahko delujejo ministrske službe, kadar to hočejo.
Še lepše bi bilo videti tako zagnanost ministrstva oziroma pristojnih uradnikov, kadar pobude in konkretni predlogi za normalizacijo in izboljšanje stanja prihajajo iz vrst svobodnjakov, torej samozaposlenih in nevladnih kulturnih producentov. Vemo, da imajo ti ogromno zagona in številne odlične ideje, s katerimi navsezadnje ne bi nujno bremenili državnega proračuna. Kot kaže, je ključen predvsem elan na drugi strani. Za nameček je kar nekaj novih zakonov v preteklem in tem letu poslabšalo stanje aktivnih ustvarjalcev, a na izničenje njihovega vpliva morajo čakati mnogo dlje kot upokojenci.
