Če od vojaka ne moremo pričakovati drugega kot vojaške govorice, pa je zanimivo, da se je drugi strani Atlantika s podobnim problemom ukvarjal tudi mož, za katerega velja, da vodi največjo demokracijo na svetu. Toda še preden je predsednik Barack Obama v uradnem sporočilu izrazil skrbi za dogajanje v Egiptu, so ameriški mediji že registrirali veter, ki je kasneje zavel iz Bele hiše. Je državi lahko koristen, bo vojska z njim lahko preprečila nemir in prelivanje krvi na cestah, so se spraševali. Kljub temu, da se je z odstavitvijo predsednika Mohameda Mursija Egipt vrnil na izhodiščni položaj, ima egiptovska pomlad zdaj možnost novega upanja, so ugotavljali komentatorji ob navdušenem vpitju množice na Tahrirju, ko je al Sisi najavil novo stanje stvari. Ponovno možnost je dobil tudi predsednik Obama, ki v času arabske pomladi ni stopil na stran množic, temveč je zaradi stabilnosti položaja in miru z Izraelom vseskozi komuniciral z generali, je ugotovil komentator Washington Posta.
Resnici na ljubo je predsednik Obama v zadnjih dneh počel prav to: medtem ko je njemu zvesti obrambni minister Chuck Hagel telefonaril generalu al Sisiju, je predsednik med svojim potovanjem po Afriki okrcal predsednika Mursija, in mu očital, da egiptovskemu ljudstvu ne posveča dovolj skrbi. “Demokracija niso zgolj volitve. Je tudi, kako ravnaš z opozicijo, z oporečniki in manjšinskimi skupinami,” je v ponedeljek predsednik Obama vzpodbujal množice na trgu Tahrir.
Kljub globoki zaskrbljenosti za razvoj dogodkov v Egiptu pa Obama v svoji izjavi, s katero je kasneje pospremil zamenjavo režima v Egiptu, ni omenil državnega udara. Dober okus je predsedniku sicer narekoval, da nasilne zamenjave režima ni imenoval ljudska revolucija. Namesto tega je izrazil željo in prepričanje, da je temelje dolgoročne stabilnosti v Egiptu lahko zagotavlja zgolj nek demokratičen režim. Iz konteksta predsednikovih besed pred pučem in po njem ni težko razumeti, da Mursijev režim za Američane ni bil dovolj demokratičen. Ali bolje, ni bil tisti, ki bi Egiptu zagotavljal stabilnost. Dobrodošla je torej zamenjava, pa čeprav žre demokratična principe, med katere spadajo tudi prve svobodne volitve v Egiptu. Kot v vzorni diktatorski dikciji zagotavljata al Sisi in Adli Monsur, novi začasni predsednik, ki ga do včeraj ni poznal nihče, bodo nove volitve še boljše in še bolj demokratične, kot so bile one pred letom dni.
Vendar pa ponovna naslonitev na egiptovsko vojsko Washingtonu ne zagotavlja prav ničesar. V tem pogledu so skrbi ameriškega predsednika upravičene. Po nekaterih prvih ocenah in analizah dogodkov iz Kaira bo vojaški puč povzročil radikalizacijo egiptovske opozicije, ki bo zdaj vsa na strani muslimanskih skrajnežev. Spletišče Stratfor v svojem poročilu iz Kaira, ki ga uporablja za novo kampanjo pridobivanja naročnikov, celo nakazuje, da je bila vojska tista, ki je nastavila Mursija. V smislu, da so vojaki v Egiptu zavladali v času Gamal Abdela Naserja (ta si je namesto polkovniške uniforme nadel elegantne suknjiče) in ostali na oblasti vse do zadnjih dni Hosnija Mubaraka. Vojska, ki v Egiptu predstavlja 50 odstotkov nacionalnega gospodarstva, naj bi se za leto dni umaknila zato, da dokaže, da Muslimanska bratovščina ni sposobna vladati. Kako se bodo naprej odvijale zadeve, je zaradi tega težko napovedati. Predsednik Obama je sicer že nakazal smer. Po tej se Washington z vojaškim režimom namerava pogajati. Američani bodo al Sisiju in marionetni vladi določili pogoje, pod katerimi bodo Kairu še naprej izplačevali 1,3 milijarde dolarjev letne pomoči, na kateri sedi predvsem vojska. Med pogajanji se seveda lahko zgodi, da bo Bela hiša od egiptovskih generalov dosegla drobne, kozmetične koncesije. Če že zaradi drugega ne, so te potrebne zato, da bi ameriški kongres odobril izplačilo pomoči, katere dodelitev pučističnim režimom je prepovedana z ameriško zakonodajo.
