Poročilo je v prvi vrsti kritika ekonomske politike trojke v Grčiji. Napaka je bila dvojna. Na začetku so zamudili s pravočasnim prestrukturiranjem dolgov. V nadaljevanju so v zameno za finančno pomoč zahtevali prestroge varčevalne ukrepe. Padcu osebne in investicijske potrošnje je sledil tudi padec državne potrošnje, zato je bila recesija neizogibna. Zaradi slednje so se posledično zmanjšali davčni prilivi. Tudi ob morebitni ohranitvi sedanje velikosti javnega dolga bi delež slednjega v BDP zaradi krčenja ekonomske aktivnosti narasel. Rezultati dosedanje varčevalne politike v Grčiji so znani. Brezposelnost se je povečala na 27 odstotkov leta 2012. BDP je od začetka krize do leta 2012 padel za 21,7 odstotka. Samomori in stopnja smrtnosti dojenčkov so se povečali za 40 odstotkov. Krepijo se nacionalistične stranke. Ljudje postajajo vse bolj obupani. Politika varčevanja očitno ne deluje. Zgodovinsko gledano ne obstaja niti ena država, v kateri je politika strogega varčevanja dala rezultate v času krize. Slednje so očitno spoznali celo v utrdbi neoliberalizma. Ali bo svojo zmoto spoznala tudi Evropa? Zakaj politika strogega varčevanja ostaja njeno osrednje vodilo?
Neoliberalizem ostaja v Evropi za mnoge edini miselni okvir, znotraj katerega razumejo svet in bodoče razvojne izzive. Gre za politično-ekonomsko teorijo s poudarkom na posameznikovi svobodi, podjetniškem duhu, večji vlogi trga, privatizaciji in prosti trgovini. Družba ne obstaja. Obstaja zgolj posameznik, ki prevzema večjo odgovornost za svoj razvoj in socialno varnost. Neoliberalizem spodbuja umik države iz vseh področij, ki zagotavljajo javno blaginjo in socialno varnost. Zaradi slednjega sta v neoliberalni agendi javni sektor in socialna država nenehno pod udarom varčevanja. Tudi v Slovenij svoj razvoj gradimo na varčevanju v javnem sektorju, razprodaji državnega premoženja, razgradnji socialne države ter zniževanju stroškov dela. (Ne)hote v vedno večji meri prevzemamo institucionalno strukturo neoliberalnega razvojnega modela. Največji problem je v pomanjkanju alternativnega razvojnega modela. Prav zaradi slednjega je postala levica tudi v Sloveniji desnica s 25-odstotnim popustom.
Neoliberalizem je politični projekt povečanja moči poslovno-ekonomskih elit. Zniževanje davka na dobiček in obresti, večje davčne olajšave za privatne investitorje in manjše davčne obremenitve najbogatejših so nazorni primeri. Zaradi nižjih davčnih prilivov je posledično treba zmanjšati ali celo ukiniti določene javne storitve. V Grčiji so ukinili celo javno radiotelevizijo. Ali bodo jutri zaprli tudi muzeje, javne šole in gledališča? Ali je mogoče pasti še nižje? Poslovneži praviloma vedno podpirajo varčevanje na področju socialne države in javnega sektorja. Slednjega je namreč vedno preveč. Ob tem pogosto radi pozabljajo, da je mnogim med njimi prav sistem javnega šolstva omogočil pridobitev ustreznih znanj za uspešno poslovno pot.
V neoliberalizmu prihaja do prevlade finančne ekonomije nad realnim gospodarstvom. Vpliv finančne industrije se je povečal skozi številne finančne inovacije in storitve. V ozadju slednjih se pojavlja dolg. Zadolževanje dodatno spodbuja padec deleža plač v BDP, saj želijo ljudje ohraniti dosedanji standard. Finančni vzvod povečuje stopnjo tveganja v gospodarstvu, zato po nastopu krize sledi obdobje razdolževanja. Gospodinjstva zaradi negotovosti odlagajo nakupe. Podjetja odpovedujejo načrtovane investicije. Banke zmanjšujejo kreditno aktivnost, da bi popravile kapitalsko sliko. Mnoge vlade začnejo izvajati stroge varčevalne ukrepe. Neodvisni finančni analitiki, ki so pred krizo pozivali k večjemu poslovnemu pogumu in tveganju, danes poudarjajo pomen strogega varčevanja za povrnitev zaupanja na finančnih trgih. Ob tem seveda ne pozabijo dodati, da je treba državno premoženje nemudoma prodati. Za en evro, če ne gre drugače. Toda »neodvisni« finančni strokovnjaki so v popolnem konfliktu interesov. Čez dan delujejo v zasebnih skladih, zvečer pa agitirajo na nacionalki in PopTV za čim hitrejšo (raz)prodajo državne srebrnine. Določeno bi želeli kupiti tudi sami. Seveda po čim nižji ceni.
Podpora neoliberalnim idejam se je začela v osemdesetih letih preteklega stoletja z zmago Ronalda Reagana v ZDA in Margaret Thatcher v Veliki Britaniji. Središči neoliberalne ideologije sta postala Svetovna banka (SB) in Mednarodni denarni sklad (MDS). Nobelov nagrajenec Stiglitz poudarja, da je prišlo v 80. letih do popolne čistke keynesianskih vplivov znotraj omenjenih dveh institucij. Neoliberalizem je tako izrinil keynesiansko ekonomiko povpraševanja. Večjo vlogo je dobil trg. Privatizacija državne lastnine, deregulacija upravljanja in liberalizacija tržnih razmerij so postale glavne razvojne smernice. Toda sedanja kriza je zadeve spet povsem obrnila na glavo. V času krize je ameriška država oblikovala enormne fiskalne in monetarne spodbude. V nasprotju s slednjo Evropa še vedno stavi na neoliberalno politiko. EU s svojimi ekonomskimi svoboščinami namreč v dobršni meri temelji prav na neoliberalni logiki enotnega trga. Tudi širitev na postsocialistične države je bila v osnovi vodena iz neoliberalnih izhodišč. V skladu z neoliberalnimi izhodišči o neobstoju skupnosti se rešuje tudi sedanja dolžniška kriza. Zadolženost držav mnogi enačijo z zadolženostjo gospodinjstva. Slednje mora znižati svojo porabo, da bi lahko odplačalo svoje dolgove. Toda analogija je napačna. Dolg enega subjekta je namreč vedno sredstvo drugega, zato velikost skupnega dolga ni pomembna za bogastvo širše skupnosti. V Evropi so danes tako države dolžnice kot države upnice. Ukrepi, ki so z vidika posamezne države smiselni, so lahko z vidika skupnosti škodljivi.
Zdi se, da je Evropa zadnja opozorila MDS preprosto preslišala. Pa ne bi smela. Oportunitetni stroški neoliberalne inercije so namreč vsak dan v Evropi vse višji. Vse do njenega bridkega konca.
