Nič je ne zagovarjam, samo sprašujem, ljudje božji, a se je vsem skisalo. Sprašujem pa tudi finančne strokovnjake, ki tako zavzeto delijo nasvete, zakaj so odklonili ponujeno jim priložnost, da se dokažejo na najodgovornejših mestih. Seveda človek razume, da niso hoteli skočiti v bazen s tako krvoločnimi psi, kot je sceno slikovito poimenoval politik.

Sicer pa je vse skupaj zgodba z brado: ali ni že dovolj jasno, da so nas spravljale v brezno vse vlade, kar smo jih imeli doslej, od slavne Demosove vlade naprej? Najprej nas je udarila Peterletova s svojim popravljanjem krivic, ko so se namesto obljubljenih tujih investitorjev postavili v vrsto s klobukom v roki vsi, ki jim je bilo treba kaj vrniti... In smo samo vračali. Pa potem Drnovškova vlada, ki je z enim zamahom rešila prezadolžene banke na tak način, da je velikansko breme preložila z njih na pleča mnogih dobrih tovarn in podjetij, uveljavljenih po vsem svetu, da so zaradi tega škandalozno propadla pod znamenitim geslom: kdor ni sposoben preživeti, naj le propade. Potem so zgodbe o nesposobnih rdečih direktorjih zamenjale zgodbe o nadvse sposobnih strankarskih kadrih, ki so kot rešitelji zavozili in uničili eno podjetje za drugim (a jih je treba našteti?). In potem še brezobzirni mrhovinarji, ki so v imenu najbolj zdrave privatizacije svoj plen najprej razkosali in razprodali, pustili za seboj dolgove in armado brezposelnih, ki so jih še prej okradli, mimogrede pa okradli tudi butasto državo, ki tega vsaj deset let ni hotela videti. Seveda so skupaj z njo okradli še vse nas, državljane, ki imamo zdaj svoj domicil v breznu. Tako imamo mi brezno, zdrava privatizacija pa svoje jahte. In denar v davčnih oazah.

Če se da iz vse te godlje kaj naučiti, potem štrli iz nje prastara modrost: gorje pametnim! Vse nadpovprečno sposobne smo znali že v samoupravnih časih izločiti, jih dotolči ali vsaj onemogočiti. Ta narod in ta družba jih ne preneseta. Potem je naposled res vseeno, kdo nam bo ukazoval. Naposled nam bodo vsi govorili isto, kar mora povedati vsak evropski komisar, samo da odpre usta: hitreje privatizirati in odpreti pot kapitalu... Kot da je kapital že vse pokupil. Da so že vsi njegovi. Tega, da so tudi največjo finančno in gospodarsko krizo zakuhale prav zasebne banke, ki ne morejo biti še bolj zasebne, nihče niti ne omenja. Čeprav je težko najti še kakšen bolj prepričljiv dokaz, da tudi privatizacija – brez nadzora – ni nobeno jamstvo, da se ne bo plenjenje nadaljevalo. Ampak dokler smo tako lepo spravljeni v breznu, nam je naposled, srečnežem, lahko vseeno.

Milan Maver, Ljubljana