Ta mreža podpira in širi korupcijo, ekonomsko škoduje tako revnim kot bogatim državam, tako Veliki Britaniji kot Azerbajdžanu, skriva diktatorski denar (Marcosova hčerka), omogoča lokalne vojne (nakup helikopterjev, ki so omogočili začetek državljanske vojne v Kongu), s propadanjem držav pa ustvarja družbene in politične razmere za globalne nemire, ki lahko zlahka izbruhnejo v vojno. Kot je rekel profesor prava in davčni strokovnjak s kanadske Queen's University: ti dokumenti so ga spomnili na prizor iz filma Čarovnik iz Oza, v katerem se odgrne zavesa in zagledamo čarovnika, ki upravlja skrivnostni stroj.
Ta skrivnostni stroj ima premnoga kolesja, legalna, še včeraj legalna in ilegalna. Politika ga je ves čas poznala, in premnogi politiki so ga tudi uporabljali, od kanadskih do ruskih, od mongolskih do francoskih – ne nazadnje povsem legalno tudi ameriški predsedniški kandidat Mitt Romney. Kar bi bilo še posebej zanimivo, če bi na volitvah zmagal: bi bogatim ljudem svetoval, naj, kot on, ne plačujejo davkov, naj te plačujejo le reveži?
Ta skrivnostni stroj je bil torej skrivnosten le nam, slehernikom, tisti, ki imajo politično in ekonomsko moč, so zanj vedeli in ga dopuščali, četudi ga niso vsi uporabljali. Bančniki najbolj uglednih bank, od švicarskih UBS in Clariden do nemške Deutsches Bank, so svojim strankam množično pomagali seliti dobičke v davčne oaze (medtem se je nemška vlada jezila le na Švicarje). Te oaze pa seveda niso kakšni gusarski otočki brezvladja, ampak so del Velike Britanije (Deviški in Kajmanski otoki), del ZDA (Delaware), del EU (Ciper) ali pa kar najbolj razvita nevtralna država Švica. V samem osrčju najbolj razvitih delov zahodnega sveta so torej politiki in finančniki s pomočjo izvrstno plačane industrije računovodij, posrednikov in svetovalcev poskrbeli, da velike korporacije in najbolj premožni posamezniki niso plačevali davkov v prav tiste, vse bolj obubožane proračune, za katere so ti politiki skrbeli, ampak so dobiček z njihovim blagoslovom prenesli v oaze in ga tam, neobdavčenega vpisali na anonimna imena (eden najbolj premožnih ljudi je neki litvanski berač, ki ga že dolgo nihče ni videl) ter oprali vseh sledi morebitnih finančnih špekulacij in prevar, nelegalne trgovine z orožjem, ljudmi, mamili, redkimi kovinami, radioaktivnimi snovmi….
Davčne oaze niso le finančni raj, tam vlada tudi vsesplošno planetarno prijateljstvo: krvavi diktator Mugabe je na primer denar spravljal na varno s pomočjo tajske ministrice. Po nekaterih ocenah naj bi bilo premoženja v davčnih oazah toliko, kot sta vredni ameriško in japonsko gospodarstvo skupaj.
Kaj to pomeni? Pomeni, da obstaja nevidna finančna moč, ki bi, če bi se povezala, lahko planet zasukala nazaj, nazaj v čas faraonov. S takšnim denarjem je mogoče intervenirati kadar koli kjer koli na svetu na usoden način, podražiti ali poceniti posojila obubožanim državam, odtegniti ali pospešiti vlaganja, zagnati ali ustaviti celotne ekonomske sisteme ali politične skupnosti.
Seveda se je nevarnosti davčnih oaz zavedal že marsikdo in že v devetdesetih letih je OECD zahteval umik tajnosti teh računov, a je zahteva zamrla. Znova so se zahteve obudile, ko so ZDA leta 2009 zaradi svojih utajevalcev pritisnile na Švico, enako je obljubil tudi Cameron, ki je leta 2000 predsedoval G8. A nihče pri zdravi pameti ni verjel, da bi vrana kdaj vrani zares izkljuvala oči, da bi naredila kaj več, kot korigirala svoj vrtiček – članice G8 ZDA, VB in Rusija so hkrati izvori in cilji največjega deleža utajevanih dobičkov. In tako je zakonodaja glede davčnih oaz ostala nedorečena, v kalnem pa tudi najbolj zavzeti preiskovalci in nadzorniki niso prišli prav daleč. Da se je ta zakonska ohlapnost maščevala tudi nekaterim utajevalcem, katerih denar je v oazah nepojasnjeno izpuhtel, seveda ne more biti tolažba nikomur. Da so se ob tem obrnili na sodno varstvo svojih držav, pa že meji na žanr »ganljiva komedija«.
Tisto, česar torej nikakor ne gre izgubiti izpred oči v zvezi s tem blodnjakom, je, da davek teh goljufij plačujemo vsi. Dobesedno vsi prebivalci sveta, ne le, ker za delovanje sistema ob tem izpadu davkov več plačujemo in slabše živimo mi, in tudi ne le zato, ker je velik tok teh dobičkov direktni denarni tok iz proračunov držav v privatne roke. Ekonomska kriza je bila v veliki meri generirana prav z modelom tovrstnih prevar, njen vpliv pa ni povzročil le slabšanja ekonomskega položaja znotraj posameznih držav, ampak je zamajal tudi ekonomijo mnogih drugih. Zastalo je povpraševanje in s tem proizvodnja, kriza v Evropi in ZDA pa je pustila hude posledice tudi v tretjem svetu, ki se mu zmanjšujejo investicije in pomoč. Lakota in skrajno pomanjkanje, ki smo ga do včeraj z obžalovanjem spremljali iz teh držav po televiziji, sta se preselila v domačo kroniko, kot da bi bili v povojnem času. Ne, ne v povojnem času, ker ni sledi tedanjega velikega upanja, da se bodo stvari obrnile na bolje. V predvojnem času.
