Ko sem bil majhen, je imela sestra revijo Bravo in je bil na oglasu za čevlje skejter, za njim pa dolga cesta. Zdelo se mi je »carsko«, kako on lahko gre po tej poti in ni omejen samo na eno mesto. Potem pa sem pred nekaj leti šel sam čez Španijo peš na Camino in sem si mislil, kako bi bilo fino, če bi isto pot še preskejtal. Vprašal sem prijatelje, če bi šel kdo zraven, pa niso bili ravno za akcijo, tako da sem nazadnje rekel, da bi morda najprej preskejtal Slovenijo.
Ste že prej skejtali na daljše razdalje ali bo to zdaj prvič?Ne, prej sem se vedno samo »normalno« rolkal, čeprav sem na skejtu že 25 let. Zaljubiš se v to drugačnost, svobodo, možnost načina izražanja, ki ti ga ponuja skejtanje. To me je najbolj pritegnilo in ne verjamem, da bo sploh kdaj popustilo. (Smeh.)
Vas je kaj strah poti?Mislim, da me je bilo prej bolj, potem pa sem na treningih videl, koliko zmorem prevoziti naenkrat, tako da zdaj že komaj čakam, da začnem, da se odklopim in počnem samo to, hkrati pa naredim tudi nekaj dobrega za druge.
Kako vas bodo ljudje lahko spremljali med popotovanjem do Piranskega zaliva?Spremljali me bodo lahko na spletnem mestu www.sk8ajssrcem.si in na naši strani na Facebooku, če želijo, pa lahko pridejo tudi v katero od mest, kjer se bom ustavil, in tam darujejo evro ali pa sredstva nakažejo na tekoči račun društva Never give up. Vse potrebne informacije za darovanje in nakazila so na spletnem mestu.
Bodo skejterski navdušenci lahko del poti tudi prerolkali z vami?Žal ne. Ker ne gre za javno prireditev, na cesti ne sme biti več kot en udeleženec v prometu. Tako me bo spremljal le kombi. Rade volje bi sicer imel ob sebi čim več ljudi, da bi nas bilo čim več, upam pa, da bodo vsi ti, ki bi se mi sicer pridružili, prišli vsaj v mesta, kjer se bomo ustavili.
Si boste tam vzeli čas zanje, ne boste preveč utrujeni?V vsakem mestu, kjer se bomo ustavili, bo prireditev in koncert glasbene skupine Trash Candy. Med 16. in 18. uro naj bi bila celotna ekipa na prizorišču, v tem času naj bi prispel tudi jaz, potem pa se bomo še malo družili. Upam, da pade tudi kakšen »skejt sešn«.
Kakšen napor bo to za vas, si lahko predstavljate, kako bo stati na rolki vseh sedem dni?Poskušam si predstavljati. Vem, da moram sproti delati vaje za raztezanje, da si moram z žogico masirati podplate, vem, da moram jesti in veliko piti. Bodo pa gotovo najbolj trpeli noge, kost pod palcem na stopalu in meča.
Kaj pa oprema, bo ena rolka dovolj od Dolge vasi do Pirana?Ja, seveda. (Smeh.) Če je prejšnja zdržala leto in pol, skupaj kakšnih 500 ali 600 kilometrov, jih bo tudi ta 300 ali 400. Bodo pa z mano tudi prijatelji, ki so tudi vsi skejterji, tako da bo opreme v kombiju dovolj. Gre pa bolj kot po rolki po čevljih, sploh po klancu navzdol, ko je treba zavirati.
Voznikom pa ob tem sporočamo, naj bodo strpni, kajne?Tako je. In ko bodo videli kombi Sk8aj s srcem, naj pošljejo SMS-sporočilo z geslom NGU na 1919, s čimer bodo prispevali en evro za izbrane štiri družine. Je pa prispevanje z SMS žal na voljo le Si.mobilovim uporabnikom, drugi pa lahko darujejo na tekoči račun organizacije Never give up oziroma na prizorišču v mestih, kjer se bomo ustavili. Tam bomo zbirali tudi hrano. Resnično upam, da bomo naredili čim več dobrega in da bodo ljudje pripravljeni pomagati.
Konec meseca se bo v Trbovljah odvil tudi prvi maraton v okviru letošnje dobrodelne akcije 10 krogov za 10 nasmehov. Gre za naključje ali ste se načrtno povezali z maratoncem Matejem Markovičem in njegovo fundacijo Never give up, ki organizira to akcijo?Akcijo sem hotel izvesti že lani, pa zaradi raznih birokratskih in finančnih ovir ni šlo. Če bi sredstva za družine zbiral na svoj tekoči račun, bi me hitro našla davkarija, tako da sem moral najti nekoga, ki bi mi pri tem pomagal. Prek prijateljev maratoncev sem izvedel za Mateja, s katerim sva se nato srečala in tako sem dobil odskočno desko. Predvsem sem vesel, da so to ljudje, ki brezpogojno delajo za dobro, medtem ko nekateri želijo s tem služiti. Žalostno, da se ljudje ne zavedajo besede dobrodelno in še vedno vse vidijo samo skozi denar.
Kako ste izbrali družine, ki jim boste pomagali?Povezali smo se z Zvezo prijateljev mladine Moste (ZPM), ki ima pregled nad družinami v stiski po celi Sloveniji. Vse zgodbe, ki sem jih slišal, so zelo žalostne in šele tako vidiš, da ti sploh nimaš problemov. Dnevno namreč samo ZPM za hrano zaprosi okoli 300 družin. Tako smo se odločili, da bomo zbirali tudi hrano v okviru Anine zvezdice.
Imate, preden greste na pot, še kakšno sporočilo za bralce?Vse, kar naredimo, poskusimo narediti v pravo smer.
