Večina Slovencev je lastnikov bivanjskih nepremičnin, tistih, starih več kot 65 let, celo v več kot 90 odstotkih. K temu sta najbolj pripomogla gradnja velikih hiš za več generacij sredi prejšnjega stoletja, ki danes klavrno propadajo, in Jazbinškov stanovanjski zakon, ki je za malo denarja delil družbeno premoženje, da je pokril devizni primanjkljaj državne blagajne.
Predvsem zato so cene stanovanj pri nas umetno vzdrževane in ne odražajo dejanskega stanja. Zelo nazorna primerjava je z bogato Švico, kjer so lastniki nepremičnin ljudje s precej visokim standardom in jih je »le« okoli 40 odstotkov, hkrati pa imajo razvit in urejen najemniški trg.
Oskrbovana stanovanja so za večino predraga, ravno tako so čedalje dražji domovi za stare ljudi, ki so hkrati prepolni, medtem ko nuklearne družine, ki so včasih poskrbele za ostarele starše, te funkcije ne opravljajo več. Politika domskega varstva se tako v Sloveniji kot v svetu preusmerja le v nego najbolj potrebnih, torej dementnih, medtem ko si bodo morali ljudje, dokler bodo še lahko skrbeli zase, najti druge oblike so-bivanja. Zadnja še ne sprejeta resolucija nacionalnega programa za socialno varstvo sicer prepoznava to problematiko kot zelo aktualno in govori o alternativnih oblikah bivanja starih ljudi. A brez natančnih izračunov in strategije, kot jo denimo poznajo urejeni Nemci, ne bo šlo.
Še najbolj intenzivno se z bivanjem starejših ukvarja Zveza društev upokojencev Slovenije. V enoletnem evropskem projektu Helps bi radi alternativne oblike bivanja popularizirali tudi pri nas. Ob tem se soočajo s pričakovanim odporom, a tudi z radovednostjo: ljudje se zavedajo, da bo treba drugače poskrbeti zase na starost, ne nazadnje institucionalna oskrba odvzame dostojanstvo, medtem ko so drugačne oblike bivanja bolj humane in kakovostne, čemur pritrjujejo tuje raziskave. Pri nas bodo očitno nove oblike bivanja zaživele šele čez čas, saj takšne alternative zahtevajo tudi globoke spremembe mentalitete. Starejše ljudi je danes težko prepričati, da zapustijo zanje prevelike hiše ali stanovanja. Ker so se za to, da v njih bivajo vse svoje življenje, marsičemu odrekali, težko razumejo, da bi morali razmišljati bolj ekonomsko.
Neke nove oblike sobivanja so pri nas že prisotne in korak naprej je bil nedavni posvet pri zvezi upokojencev, kjer so se spraševali predvsem, kakšne oblike bivanja bi bile najbolj pisane na kožo Slovencev (verjetno podnajemniške skupnosti z vsemi potrebnimi storitvami v bližini) ter bi jih veljalo spodbujati. A hkrati so tudi priznavali, da je ljudi težje navdušiti za sobivanje, kot so mislili najprej: imajo svoje navade, prepričanja in premoženje. Toda s spodbujanem empatije in priložnostmi, da se ljudje med seboj najprej dobro spoznajo, bo tudi tu prišlo do sprememb.im
