Igor Irgolič - Furgula je mariborska institucija; je prepoznaven obraz mesta, zdaj predvsem kot prodajalec na bolšjih sejmih in sejmih starin, pred več kot 40 leti pa je bil priljubljen zaradi svojih krojaških spretnosti. V svojem lokalu v središču Maribora lahko obiskovalcu pokaže ničkoliko spominkov iz tistih dni, njegova zbirka pa je dopolnjena še z novim založniškim izdelkom iz Maribora.
Prvi bend z elektrificiranimi inštrumenti je v Mariboru igral že leta 1961, njegovo ime pa se ni ohranilo. Najbolj priljubljeni pa so bili Generacija (v začetku Korali). »Ti so bili res asi, pod imenom Top Generation so potem hodili igrat v Nemčijo, v Hamburgu so igrali v isti dvorani kot Beatlesi,« se spominja Furgula. »Pravzaprav je vse k nam prihajalo sočasno iz Anglije, skupaj z Beatlesi in Stonesi. Njih so tudi naši bendi največ posnemali.«
Brez ozkih hlač preprosto ni šlo
»Veste, kdo je to?« pokaže Furgula na ovitek plošče Yugoslavia Rock Legends, ki jo je letos izdala založba Subkulturni azil. S prstom se približa obrazu široko nasmejanega mladeniča v prvih vrstah nagnetenega koncertnega občinstva v nekdanji hali C, v kateri so nastopali Korali, Rdeči dečki, Biseri, Generacija, The Chains in mnogi drugi.
»Davorin Kračun!« predstavi mladeniča s slike. Na slikah v obširnem gradivu, ki je dodano k plošči, prepozna skoraj vsakega. »Tu je Rasto Ovin, mariborski profesor ekonomije, ki je bil kitarist pri Inkviziciji in Homemakersih, tam je igral tudi zdravnik Andrej Veble, poznejši basist Buldožerjev.« Še posebej se mu zdi zabaven koncertni letak iz leta 1968, s katerim so na kegljišče v avstrijskem Fuerstenfeldu vabili na koncert Edvina Fliserja in Rdečih dečkov. »Poglejte, Edvina so poimenovali jugoslovanski Tom Jones,« se hahlja Furgula. Pa je dejansko bil tako uspešen pri ženskah? »Tedaj je bil pri puncah priljubljen vsak s kitaro in z dolgimi lasmi,« odvrne.
In moral je biti oblečen v prave hlače. Furgula je bil krojač mariborske mladine 60. let, ki je hotela nositi čim bolj ozke hlače, takšnih pa v trgovini ni bilo na prodaj. »Mene je krojaštva naučila teta,« razkrije izvor svoje obrti, »prvi kroj pa sem dobil tako, da sem ene hlače razparal. Morala se je videti 'vsebina'. Nekaterim sem zato v korak celo všil malo pene, da se je še bolj poudarilo premoženje. En kroj sem poimenoval kinks. Če jih tedaj mladenič v Mariboru ni nosil, je bilo to tako kritično, kot če zdaj najstnik ne bi imel pametnega telefona,« trdi. »Hlače so bile tako ozke, da so jih na dveh šolah celo prepovedali.«
Prva urbana subkultura
Vinilni spominek na mariborsko rockovsko sceno 60. in 70. let je projekt Dušana Hedla iz Subkulturnega azila, širši glasbeni publiki bolj znanega kot pevca mariborske punk zasedbe Center za dehumanizacijo (CZD). »Maribor je imel podoben status kot Liverpool v Veliki Britaniji, delavsko mesto na obrobju je bilo, izven centralne medijske pozornosti, z izredno močno beat rock'n'roll sceno,« našteva Hedl razloge, ki bi utegnili mestu pripisati pionirsko vlogo mesta v subkulturnih gibanjih Jugoslavije.
Hedl je bil presenečen nad svojimi odkritji, ko se je lotil izdaje te plošče. »Ker se vse svoje življenje ukvarjam z glasbo, založništvom in menedžmentom, sem domneval, da zelo dobro poznam mariborsko glasbeno sceno. Šele sedaj sem izvedel, kaj se je tukaj zares dogajalo v 60. letih in kako živahna je bila rockovska scena v mestu.«
Na podlagi svojih spoznanj Hedl zavrača trditev, po kateri naj bi se prva urbana subkultura v Sloveniji pojavila s punkom. »To ni res. Prva subkultura v Jugoslaviji je bila v Mariboru, to dokazujejo fotografije koncertov v hali C, na katerih se vidi, kako množično so bili obiskani koncerti teh skupin, ki so že leta 1964 preigravale skladbe Rolling Stones.« Torej istega leta, ko so Stonesi izdali svoj prvi album.
V Mariboru so dolgolase bitnike v hlačah »made by Furgula« tedaj zaničljivo imenovali bitlesi. Ta naziv je simboliziral tudi prestopnika ali barabo. »Marsikdo ne ve, da je v Mariboru zaradi te subkulture obstajala policijska ura in 'frizerska' policija, ki je dolgolasce postrigla kar na ulici,« dodaja Hedl, ki načrtuje snemanje dokumentarnega filma o mariborski rockovski sceni 60. let.
Posnetki so večinoma izginili
Največ težav pri izdaji albuma je povzročalo to, da ni ohranjenih posnetkov. Od članov zasedb Korali, Biseri, The Out je izvedel, da so snemali v studiu Radia Maribor že leta 1964. Hedl je prebrskal celotno radijsko fonoteko, prevrtel ničkoliko starih magnetofonskih trakov, a ni našel več kot dve, tri skladbe iz leta 1968. »Domnevam, da so se posnetki izgubili, zaradi pomanjkanja trakov pa so stare kasneje presneli. Me pa preseneča, da se ni ohranil prav noben posnetek. Bolj je verjetno, da jih je kdo odtujil in jih tako ohranil pred uničenjem.«
Vendar tega zmikavta niti Hedl še ni izsledil. Album je dopolnil s posnetki iz kasnejših obdobij, na katerih nastopajo avtorji, ki so bili člani pionirskih mariborskih zasedb. Dodal pa je tudi uspešna singla Stop stop in Waiting for a train zasedbe Top Generation, ki ju je izdala v tujini. »V Švici so izdali tudi LP, česar pa slovensko zgodovinopisje o glasbi doslej ni zabeležilo,« je razočaran mariborski založnik.
Zasedba Homemakers se je na mariborski sceni uveljavila zaradi odličnega večglasnega petja po beatelsko. »Bili smo praktično brez opreme,« se svojih glasbenih let spominja Rasto Ovin. »Veliko so nam pomagali Rdeči dečki z Edvinom Fliserjem. Nekoč pa se je na dan našega nastopa pokazalo, da nam ne morejo posoditi svoje opreme. Oče Zorana Zabavnika (znanega mariborskega anesteziologa, op.p.) si je poskušal pomagati z edinim našim ojačevalcem, ki je imel svoja dobra leta že zdavnaj za sabo, a ni in ni kazal znakov življenja. Takrat je pozvonilo na vratih – vadili smo kar doma pri Zabavnikovih –, pred katerimi se je pojavil skorajda angel Korl, basist ansambla The Newcomes, in vprašal, ali potrebujemo opremo, ker nam lahko posodi svoj selmer – takrat menda najboljšo glasbeno opremo v Mariboru. Potem je steklo vse kot namazano in nastop smo lahko izvedli. Upam, da je današnjim rockerjem tudi ostalo kaj te etike. Ponosni smo, ker smo bili – čeprav zelo majhen – del takratne scene.«
