Kadar nanese beseda na novinarko, kritičarko in prevajalko Rapo Šuklje, se tudi tistim, ki z njo prijateljujejo že desetletja, hitro pritakne beseda “gospa”, in tako je svoj dokumentarni film o tej izjemni osebnosti slovenske kulture pred leti naslovila tudi pokojna režiserka Ana Nuša Dragan: Gospa z Beethovnove.
Gospa pa v tem kontekstu nikakor ni ozkosrčna malomeščanska »spodobnost«, ampak tisto, česar nam zelo zelo primanjkuje in kar uteleša dolga, v vojnem času nelahka življenjska pot Rape Šuklje: znanje, preudarnost, spoštljivost, pa tudi velik pogum, puntarstvo in odprtost za novo, drugačno, porajajoče.
Dolžnost braniti pravično stvar
Rapa Šuklje je bila, rojena v izobraženski meščanski družini, prvič v gledališču leta 1925, ko je imela dve leti. In četudi takrat ni, kot pravi, nič razumela, je gledališče vzljubila in ga redno obiskuje še danes. Je človek gledališča, človek knjig in filma, vseh umetnosti. To je bil svet njene družine in to je njen svet, iz katerega je, čeprav najprej prisilno pravnica in šele nato posvečena umetnosti, črpala vednost, razumevanje, sočutje, revolt, občutek za širino, občutek za pravičnost. »Bila sem aktivistka OF, ne ognjevito, ker ognja te vrste nimam, ampak z občutkom, da je to moja dolžnost,« je pojasnila svoje medvojno angažiranje. »Nikoli nisem dvomila, da je to prava stvar. Ta čut za slovensko nacionalno tragedijo so nam privzgajali od samega začetka. In potem ti pridejo Italijani v Ljubljano!«
Njeno tajno delovanje v OF, zbiranje sanitetnega materiala, oblek in živil jo je stalo tako preiskovalni zapor kot trinajst mesecev taborišča Ravensbrück. Dolžnost braniti pravično stvar, od upora zoper okupatorja do opozarjanja na pozabljeno polovico, na ženske, pa naj je šlo za aktivistke, kot je bila Angela Vodeb, ali za pisateljice, ki so jih prezrli vsi šolski programi in vse literarne zgodovine, pa vse do protestiranja, ker po sedanjih zakonih njen pes ne bi smel nikjer več prosto tekati – v vsem brani nenadkriljiva načela svobode, pravičnosti, enakosti – tudi pasje.
Usodna povezanost z radiem
Njena tesna povezanost z radiem, kjer je preživela svojo celotno delovno dobo, se je začela skrajno nesrečno: radio so med vojno na ves glas navijali v preiskovalnih zaporih, kjer je bila zaprta, da bi preglasili krike mučenih. Takrat ga je sovražila, kasneje pa vzljubila in mu posvetila vso svojo energijo. Še več je bilo ironij v njenem življenju: kaditi jo je tako rekoč naučil gestapovski zasliševalec v preiskovalnem zaporu, kjer si je sekundice za premišljevanje o odgovoru »kupovala« z dolgimi inhalacijami. Pa vendar še danes kadi, in to s takšnim užitkom, da zamika tudi najbolj zagrizenega nekadilca.
Na radiu je bila po vojni, ko je bil to najpomembnejši medij, del ekipe, ki je uvajal številne, tudi revolucionarne novosti, kot je bil denimo eksperimentalni program. Radio je bil takrat za večino prebivalcev tudi edino okno za vpogled v tujo književnost, saj knjig praktično ni bilo mogoče dobiti, zato se je Rapa Šuklje skrbno posvečala literarnim predstavitvam in kritikam, prav v tistem času in iz tiste stiske pa se je odločila tudi za prevajanje. Začela je s prevodi za radio in časopise, ki so v tedanji kulturni lakoti želi neverjetno zanimanje, nato pa je iz nemščine in angleščine za knjižne izdaje prevedla tudi nekaj največjih del svetovne literature. Če bi prilagodili pregovor »povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si« v »povej mi, kaj si prevedla in…«, potem je Rapa Šuklje tudi v tem pogledu nezgrešljivo v najboljšem: v družbi Čehova, Emily Brönte, Oscarja Wilda, Walterja Benjamina, Virginie Woolf, Johna Steinbecka, Aldousa Huxleyja, Döblinovega Berlin Aleksanderplatza, pa Sigmunda Freuda in Erika Hobsbawma… Ter knjige o mačkah, ki so njena velika ljubezen. Ker, ja, ta gospa se ne boji ne belih mačjih dlak na črnih hlačah ne črnih pasjih dlak na belih.
Še eno področje slovenske kulture ne bi bilo, kar je, brez gospe Šuklje: filmska kritika. Tudi na tem področju je orala ledino, iz lastne strastne predanosti (prve filme je »videla« tako, da ji je mama kot otroku pripovedovala, o filmu, ki ga je prejšnji večer gledala v kinu) je vzpostavljala naše standarde, predvsem pa s Kristino Brenkovo zasnovala oddajo o filmu, ki je kasneje dobila že kar ponarodelo ime Gremo v kino; in ki je pomembna referenca še danes. Rapa Šuklje je to oddajo vodila dolga leta, sprva tudi kot edina avtorica zapisov in kot naša prva poročevalka z velikih filmskih festivalov. Revija za film Ekran se ji je te dni upravičeno poklonila s prvim priznanjem, ki se ga je ob 50. obletnici izhajanja odločila podeljevati.
Kritičnost ji ne gre z jezika
Tako kot v zasebnem življenju je Rapa Šuklje tudi v svojih tekstih poleg strokovnega prijema razvila neko posebno naklonjenost do ustvarjalca in neki poseben smisel za humor, tak dobrosrčen drobcen nasmešek, s kakršnim govori celo o ženski, ki jo je med vojno izdala in zaradi katere je pristala v taborišču, ali pa z zvonkim smehom o tem, kakšno neumnost je kdaj ušpičila, ali o onem, kako žensk v javnem življenju še vedno ni na odločujočih položajih, ker so ali premlade ali prestare, »moški pa postaja vedno samo izkušen«.
Nič človeškega ji ni tuje in do umetnika čuti v prvi vrsti temeljno naklonjenost in spoštovanje, tudi ko gre za najbolj šepave poskuse: »Veste, trudijo se!« mi pravi, ko ji kdaj malo jeznorito poočitam, da je bila do kakšnih kilavih izdelkov preveč ljubezniva. In se hudomušno nasmehne: »No, saj bolj kritični so drugi, meni to ne gre.«
In v tej njeni vseživljenjski drži, v tej njeni človeški skromnosti in neprizivnem spoštovanju človekove ustvarjalne želje, da bi na različne načine izrazil, povedal, pokazal neštete silnice življenja, je danes morda enako subverzivna kot takrat, po vojni, ko se je šla na radiu eksperimente z razbijanjem stekla v studiu. Ker danes živimo grozen čas, ko je ravno ustvarjalnost vse bolj razvrednotena, ko z vseh strani nanjo vpijejo, da naj iz sebe iztisne dobiček ali ceneno domoljubje ali pa naj za vedno utihne.
