VPRAŠLJIVA PRIVLAČNOST PRISILE

Avstralski zgled

Med državami s skoraj stoletno tradicijo – uvedena je bila leta 1921 – obveznih volitev je Avstralija. S tem dosegajo, da se volitev udeleži povprečno 95 odstotkov volilcev. To sicer ne pomeni, da jih toliko tudi voli, kajti prisilni obisk volišč za sabo potegne veliko več neveljavnih glasovnic, kot je običajno drugod, kjer te obveznosti ne poznajo. Ocenjujejo, da je takih, ki ne bi prišli na volišča, če to ne bi bilo obvezno, okoli četrtina. Globa za neupravičeno volilno abstinenco je v Avstraliji približno 35 evrov. Če je volilni abstinenti nočejo plačati, jih čaka tudi ječa. V državah z obvezno udeležbo na volitvah poznajo tudi druge vrste kazni za volilce, ki ne pridejo na volišča. V Belgiji lahko celo izgubijo volilno pravico, če se večkrat ne udeležijo volitev. Ponekod volilni abstinenti ne morejo dobiti javnih služb, drugje imajo težave pri dobivanju potnih listin, vozniških dovoljenj in tudi pri drugih opravilih pred uradniškimi okenci. Poznani so tudi primeri, da neposlušni niso mogli v banki dvigniti svojega denarja.

Ankete v Avstraliji kažejo, da obvezno udeležbo na volitvah podpira tri četrtine volilcev, na vprašanje, ali Avstralci razmišljajo o odpravi obveznih volitev, pa odgovarja profesor političnih ved na avstralski narodni univerzi Ian McAllister v enem od pri nas objavljenih intervjujev. Tradicija je tako ukoreninjena, da so njegovi študentje začudeni, ko jim razlaga, da večina drugih držav nima uzakonjene obvezne udeležbe na volitvah. Ta se jim zdi nekaj popolnoma normalnega, kajti obvezna udeležba na volitvah prispeva k temu, da ima Avstralija drugo najvišjo stopnjo zadovoljstva z demokracijo na svetu, dodaja profesor. Drugi viri še navajajo, da je obvezna volilna udeležba v Avstraliji pomemben dejavnik družbene integracije imigrantov, ker naj bi vključevanje v volilne procese pripomoglo k njihovemu zavedanju, da niso odrinjeni na rob, ampak del avstralske kulture.

Kritična meja legitimnosti volitev

Cilj obveznih volitev je zagotoviti čim višjo volilno udeležbo. Ob tem se postavlja vprašanje, kje je kritična meja, ko bi lahko ugotovili, da so volitve zaradi (pre)nizke udeležbe nelegitimne, kar bi lahko bil dober razlog za uvedbo volilne prisile. Iz splošnega načela demokracije, da odloča večina, pri čemer mora biti navzoča več kot polovica odločevalcev, bi lahko sklepali, da je legitimnost izvoljene oblasti vprašljiva, če volilna udeležba pade pod 50 odstotkov. Toda natančnega pravila, kdaj razveljaviti volitve zaradi nizke udeležbe, ni.

Volilna udeležba v Sloveniji od osamosvojitve naprej sicer pada, vendar je vprašanje, ali je zaradi tega treba poseči po ukrepu, ki bi ljudi pod prisilo prignal na volišča. Pregled udeležbe na dosedanjih volitvah pokaže, da, vsaj kar zadeva parlamentarne volitve, za tak skrajni ukrep »v dobro demokracije« ni tehtnih razlogov. Leta 1992 je na volišča prišlo skoraj 86 odstotkov volilcev, štiri leta kasneje 73 odstotkov, na naslednjih volitvah 70 odstotkov, 61 in 63 odstotkov volilcev. Približno enaka je bila udeležba tudi na predčasnih volitvah decembra 2011. Trend padanja je očiten, toda napovedovati, da bo udeležba na volitvah v kratkem času padla pod 50 odstotkov, je precej tvegana stava, čeprav vse raziskave javnega mnenja kažejo veliko nezaupanje ljudi v politične stranke.

Število anketirancev, ki na vprašanje, katero stranko bi volili, odgovarjajo »nobene«, »ne vem« ali »ne bom volil«, že presega 50 odstotkov. Toda iz tega ne gre delati naglih sklepov. Volilci namreč odgovarjajo na hipotetično vprašanje, kako bi ravnali, če bi bile volitve čez nekaj dni. Če bi vprašanje postavili tik pred resničnimi volitvami, bi bile te številke že zaradi vplivov predvolilnih kampanj najbrž nekoliko drugačne. Dejstvo, da je volilna udeležba od začetnega navdušenja nad lastno državo pred več kot dvajsetimi leti občutno padla, vendarle ostaja.

Podobna slika je pri volitvah predsednika republike, le da je na zadnjih volitvah, na katerih je Borut Pahor premagal dotedanjega predsednika Danila Türka, udeležba padla pod 50 odstotkov. V drugem krogu je na predsedniške volitve prišlo le 42 odstotkov volilnih upravičencev. Pet let prej jih je bilo 59 odstotkov, na volitvah 2002, na katerih je zmagal Janez Drnovšek, pa 65 odstotkov. Prej, ko je dvakrat že v prvem krogu večino glasov dobil Milan Kučan, je bila udeležba še višja – 68-odstotna leta 1997, pet let pred tem, na prvih volitvah predsednika republike, pa je glasovnice oddalo kar 86 odstotkov volilcev.

A ni bil samo Borut Pahor tisti, ki je bil izvoljen na volitvah z manj kot polovično udeležbo volilcev. V drugem krogu županskih volitev leta 2010 je bila povprečna udeležba 49 odstotkov (v prvem krogu pa za odstotek višja), v mestih pa še občutno nižja. Zato je samo 29-odstotna udeležba na nadomestnih županskih volitvah v Mariboru po odstopu Franca Kanglerja le deloma presenetljiva. Nekaj pod 30 odstotki se giblje tudi udeležba na volitvah poslancev v evropski parlament. Leta 2004 in enako tudi pet let kasneje je sedmerico slovenskih predstavnikov v evropskem parlamentu izvolilo 28 odstotkov volilnih upravičencev. Pri nas se zaradi te nizke udeležbe nihče ne vznemirja, drugače pa je v EU, kjer evropska komisija za naslednje volitve pripravlja veliko kampanjo, da bi prihodnje leto na volišča privabili več odstotkov volilcev, kot jih je bilo na zadnjih volitvah. Da bi uvedli obvezno udeležbo polnoletnih državljanov, očitno v komisiji vendarle ne razmišljajo.

Preprečiti zmago populistu z diktatorskimi ambicijami

V slovenski uradni politiki za zdaj ni bilo slišati podobnih pobud. Na padanje udeležbe so, ne ravno prepričljivo, opozarjali predvsem posamezniki v strankah, ki so na volitvah doživele poraz, da bi ustvarili vtis nelegitimnosti zmagovalcev. Prepričljivih analiz o morebitnih prednostih na eni in slabostih na drugi strani, če bi v Sloveniji uvedli obvezno udeležbo na volitvah, ni. So pa posamezne pobude, kot je denimo tista kolumnista Dušana Kebra v Objektivu pred štirinajstimi dnevi. Toda tudi Keber bolj ali manj ostaja pri splošnih, lahko bi rekli samoumevnih opredelitvah, da bi obvezne volitve povečale legitimnost izvoljene oblasti. Nekoliko bolj konkreten je le v napovedi, da bi obvezna volilna udeležba preprečila, »da bi zmagal kak populističen kandidat z diktatorskimi ambicijami«. Keber je najbrž mislil na Janeza Janšo in njegovo SDS. Stranka ima namreč zelo stabilno in disciplinirano volilno bazo okoli 300.000 volilcev, kar pomeni, da je možnost zmage SDS tem večja, čim nižja je splošna udeležba na volitvah.

Da čim višja udeležba na volitvah pomeni višjo stopnjo legitimnosti (reprezentativnosti) izvoljene oblasti, je tudi glavni argument drugih zagovornikov obvezne udeležbe na volitvah. Če poenostavimo, večja legitimnost pomeni, da oblasti zaupa več ljudi, da torej ta upošteva večinsko voljo volilcev, kar stabilizira razmere in tako olajšuje upravljanje države. Vsekakor visoka volilna udeležba ne more biti nekaj slabega in pomeni več demokracije. Toda samo tedaj, če visoka volilna udeležba ni rezultat takšne ali drugačne prisile, na to odgovarjajo nasprotniki te ideje. Nekatere raziskave po svetu tudi kažejo, da bi obvezne volitve izboljšale razporeditev dohodka, prinesle več enakosti med posameznimi družbenimi skupinami, zmanjšale možnosti za prevlado bogatih (kapital), omejile moč ekstremističnih skupin. Zagovorniki obveznih volitev trdijo, da bi te posledično prispevale tudi k večji udeležbi ljudi pri drugih oblikah politične participacije in k razvoju aktivnega državljanstva. Pomembno se jim zdi tudi, da bi stranke v primeru, da jim ne bi bilo treba ljudi prepričevati, naj pridejo volit, ta denar namenile vsebinski volilni kampanji, predvsem boljši obveščenosti volilcev o političnih programih, ki jih ponujajo. Obstajajo pa tudi raziskave, ki omenjenih domnev ne potrjujejo.

Je prav volilno pravico izvajati po dekretu?

Nasprotniki obveznih volitev na drugi strani menijo, da so naštete prednosti zgolj naivna pričakovanja. Tovrstna prisila zanje pomeni predvsem nedopusten poseg v človekovo svobodo. Tega ni mogoče zanikati, toda zagovorniki na to odgovarjajo, da gre za zelo majhno obveznost, še posebej, če obvezen prihod na volišče primerjamo z obveznim plačevanjem davkov, obveznim služenjem vojaščine in drugimi dolžnostmi, ki jih državljanom nalaga država. In zadnji argument nasprotnikov: volitve z obvezno udeležbo bi bile kratko malo nepoštene volitve.

Pred dvema letoma je razpravo o uvedbi obveznih volitev odprl nemški Die Welt, vendar je ostalo zgolj pri razpravi. Pri nas, kot kaže, nad republikanskim načelom (v demokraciji je naravno, da morajo vsi sodelovati) prevladuje liberalno načelo osebne svobode in pravice do izbire. Kolikor je znano, v strankah ne razmišljajo, še manj pripravljajo konkretne predloge za uvedbo volilne obveznosti. Nič oprijemljivega v tej smeri ni najti niti med zahtevami vstajnikov. Ti zahtevajo le »spremembo volilne zakonodaje na način, s katerim se bo bistveno povečal vpliv volilk in volilcev na sestavo državnega zbora«. Zelo malo ali skoraj nič tema obveznih volitev ne zaposluje niti strokovnjakov, ki se ukvarjajo z volitvami.

Vtis, da so slednji do tovrstne obveznosti državljanov skeptični, na primer potrjuje docent Saša Zagorc s pravne fakultete v Ljubljani. Prepričan je, da bi bil svojevrsten paradoks, ko bi morali splošno volilno pravico izvajati po dekretu, sicer sledi kazen. Obvezna udeležba po njegovem ne rešuje problema nezainteresiranosti volilcev za volitve oziroma splošnega nezadovoljstva s politiko in s politiki. Poskuša ga zgolj zmanjšati s prisiljevanjem volilcev, da odmislijo breme odhoda na volišče. Skratka, obvezna volilna udeležba je ultima ratio v volilnem pravu, ko ste izčrpali vse druge politične in pravne vzvode za povečanje legitimnosti volitev, pravi dr. Zagorc.

Za to, da bi obvezno udeležbo na volitvah morda le uvedli, bi bilo treba spremeniti ustavo, morda to potrditi z ustavnim referendumom, za katerega pa, zanimivo, ustava zahteva vsaj 50-odstotno udeležbo. Profesor Zagorc na naše vprašanje, kakšne bi bile posledice, če bi se to vendarle zgodilo, odgovarja, da bi po stari slovenski navadi najbrž uvedli vrsto razumnih izjem, ko ne bi bilo treba obvezno voliti. Volilci  bi to s pridom izkoriščali in bi bili na dan volitev statistično nadpovprečno bolni, na službenih poteh v tujini in podobno. Po slovenski tradiciji bi bili tudi inšpektorji popolnoma neučinkoviti in dejansko ne bi izrekali denarnih sankcij, če pa že, ne bi bile izvršene. Obvezna volilna udeležba bi postala lex imperfecta, torej pravilo brez sankcije in smo spet na začetku zgodbe.

Druge poti do višje volilne udeležbe

Po mnenju dr. Zagorca obstaja niz drugih ukrepov, da bi državljani v volitvah videli več koristi. To se da doseči z zmanjšanjem bremena, denimo z več vrstami glasovanja, vključno s predčasnim, na domu, z internetnim ali mobilnim oziroma z določitvijo več volitev in referendumov na isti dan. Ugodno bi na volilce vplivalo tudi, če bi lahko glasovali o kandidatih in ne o listah, oziroma da bi kandidate lahko razvrščali po preferencah. In ne nazadnje, pravi profesor ustavnega prava, k povečanju koristi in pomena volitev lahko prispevajo politiki sami: predvsem z večjo politično kulturo, večjo poštenostjo in z bolj izostrenim posluhom za resnične potrebe in interese državljanov.

Volitve so svobodne, ta svoboda pomeni tudi, da ne greš na volitve, meni tudi profesor sociologije, nekdaj član ožjega vodstva LDS, poslanec in minister dr. Slavko Gaber, ki velja za dobrega poznavalca volitev. Po njegovem mnenju bi bilo treba petkrat premisliti, preden bi se lotili uzakonjanja obvezne udeležbe državljanov na volitvah, kajti vprašanj je veliko več kot trdnih odgovorov o dobrih straneh tega ukrepa. Seveda drži, da je legitimnost oblasti višja, če jo izvoli kar največ volilcev, vprašanje pa je, ali to drži, kadar država volilce prisili, da pridejo na volišča. Enako velja za trditev, da bi se tisti, ki bi se volitev udeležili zaradi zagrožene kazni, drugače vedli do demokratičnih institucij, kot se abstinenti zdaj, ko te obveznosti ni.

Tudi dr. Gaber meni, da je do večje udeležbe na volitvah in sploh v demokratičnih procesih več drugih, boljših poti, kot je samo nalaganje obveznosti. Ena od njih je večja dostopnost do volitev. Mi smo generacija, ugotavlja Gaber, ki se je oblikovala v svetu brez elektronskih medijev in smo se spletnih medijev priučili, mladi danes rastejo skupaj z njimi. Zato bo politika, če bo hotela njihovo udeležbo v volilnih procesih, morala poskrbeti, da bi lahko tudi po tej poti izrabili svojo volilno pravico. V Estoniji so ponudili možnost glasovanja po spletu  in rezultat je občuten porast udeležbe. Gaber je skupaj z Markom Pavliho (tudi nekdanji poslanec in minister) že pred leti pripravil predlog zakona o elektronskem glasovanju, vendar se je izgubil v političnem kolesju.

Strokovnjaki pri tem opozarjajo, da uvedba »spletnih volitev« ni tako preprosta. Res je, da nove tehnologije to omogočajo, vendar omogočajo tudi zlorabe, ki se denimo dnevno dogajajo pri spletnih finančnih transakcijah, kot je denimo bančni »klik«. Gorazd Božič v svojem blogu navaja primer, ko so v Washingtonu (ZDA) preskusili varnost pilotnega projekta spletnih volitev. Skupina »napadalcev« je v 48 urah prevzela popoln nadzor nad volilnim strežnikom, spremenila vse oddane volilne glasove in razkrila, kako je posamezni volilec glasoval. Pri tem jih sploh ne bi odkrili, če ne bi za sabo pustili jasnega namiga o vdoru v sistem. Bivši predsednik parlamenta in nekdanji minister za informacijsko družbo dr. Pavel Gantar meni, da je še večja slabost spletnih volitev to, da ne zagotavljajo v ustavo zapisane tajnosti oziroma anonimnosti glasovanja. Na voliščih so za to posebne kabine, če bi mlajši volilci pri spletnih volitvah glasovali od doma, pa je vedno vprašanje, ali ne bi na primer politično zainteresirani oče glasoval tudi v imenu drugih politično indiferentnih članov družine ali prijateljev.

Izkušnje iz tujine (Avstralija in Estonija) kažejo, da visoka volilna udeležba prinese nekaj več volilcev levim strankam. Najbrž bi se to zgodilo tudi pri nas, toda realno gledano je pri nas zelo malo možnosti, da bi uvedli obvezne volitve. Najprej, ne vemo niti tega, kako bi to obveznost sprejela javnost. Za uveljavitev bi bilo treba v parlamentu zbrati dvetretjinsko večino. To pa bi bilo za tako občutljivo politično vprašanje zelo težko zbrati.