Alenka je stara že skoraj trideset let, vendar ima še vedno zelo boleče spomine na otroštvo. V rejniški družini, v kateri je živela od takrat, ko je shodila, jo je rejnik spolno zlorabljal. Njena tragična zgodba je prišla na dan šele potem, ko se je pri šestnajstih letih preselila v drugo rejniško družino in se zaljubila. Čeprav je imela fanta rada, se pri spolnih odnosih ni sprostila. Fant, ki je čutil, da se ji je moralo v preteklosti zgoditi nekaj hudega, si je po previdnem pregovarjanju pridobil njeno zaupanje. Ko mu je povedala, kaj ji je storil prejšnji rejnik, je o tem takoj obvestil njeno novo rejnico, ta pa se je po pomoč obrnila na socialno delavko.
Ravno socialna delavka je bila tista, ki je Alenki ponudila izjemno podporo. Brez nje prizadeto dekle najbrž ne bi zmoglo dolgotrajnega in mukotrpnega postopka, ki se je na koncu vendarle končal z obsodilno sodbo. Rejnik je bil pravnomočno obsojen na tri leta in osem mesecev zapora in Alenka je ob tem občutila veliko olajšanje in tudi zadoščenje. Ni se namreč borila samo zase. Borila se je tudi za vse tiste deklice, ki bi lahko kadar koli prišle v stik s storilcem in morda postale njegove nove žrtve.
Pomembno je samo, ali otroci govorijo resnico
Alenkina zgodba je samo ena od pretresljivih zgodb iz našega okolja, ki so bile predstavljene na dvanajstem strokovnem posvetu z naslovom Otrok v vlogi žrtve in storilca. Izjemno dobro obiskan posvet na Brdu pri Kranju sta pripravila Generalna policijska uprava in Društvo državnih tožilcev v sodelovanju s Centrom za izobraževanje v pravosodju.
Ko gre za spolne zlorabe otrok, se namreč tudi odvetniki in tožilci pogosto znajdejo v izjemno težkem položaju. Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer je izpostavila problem, ki je povezan s poukom pravne dobrote. Tudi otroke, ki so denimo stari samo pet let, mora sodišče na primeren način poučiti, da niso dolžni pričati proti svojemu najbližjemu sorodniku, da pa se bo, če se bo odločil za pričanje, na to oprla sodna odločba. Petletni deklici, ki jo je denimo spolno zlorabljal oče, s tem naložijo pretežko breme. »Otrok, ki mora obremeniti starša, je v izjemno hudi stiski in to ni prav,« je opozorila Nussdorferjeva. Otrok se v takih primerih pogosto zapre vase in ne ve, kaj storiti. Ni prepričan, ali je res prav, da pove, kaj počne očka z njim, kadar je mamica v službi? Boji se, da bo mamica jezna nanj in da bo jezen tudi očka. Ker je prizadet in še vedno čustveno vezan na starše, je nemogoče pričakovati, da se bo odločil tako, da bo zanj najbolje. Da torej ne bo z molkom zaščitil očka in se vrnil nazaj v začarani krog.
Varuhinja človekovih pravic si bo, kot je dejala, zelo prizadevala, da otroke, ki so bili žrtve kaznivih dejanj, ne bi več potiskali v položaj, ko znova postanejo žrtve. Po njenem mnenju bi lahko uvedli zelo mil pouk pravne dobrote, ki otroka ne bi postavljal pred hudo dilemo, ali naj priča proti svojemu najbližjemu ali ne. Dovolj bi bilo, da bi izvedenec med zaslišanjem v prijazni sobi ugotovil, ali otrok govori resnico ali ne. Starostno mejo, do katere bi veljal takšen način pouka pravne dobrote, bi seveda morali postaviti strokovnjaki, Nussdorferjeva pa meni, da bi bila starost desetih let najbrž kar primerna.
Tudi socialne delavke imajo odločilen vpliv
Seveda pa o spolnih zlorabah ni težko govoriti samo otrokom. Tudi Alenka je potrebovala precej časa in strokovne pomoči, da se je lahko odprla in da je iz nje privrelo vse tisto, kaj jo je mučilo, razjedalo in ji skratka uničilo življenje. Na prvem zaslišanju je povsem odpovedala. Njeno telo se je treslo, oblile so jo solze in iz sebe ni spravila skoraj ničesar. Dali so ji čas, da se zbere, in ponovili zaslišanje, vendar ni bilo bistveno bolje. Tožilcu ni preostalo drugega, kot da je umaknil obtožnico. Alenka je bila takrat še bolj potrta in razočarana sama nad sabo. Poiskala je psihiatrično pomoč in se sčasoma postavila na noge. Ko je čutila, da ima dovolj moči za boj, je na tožilstvu zaprosila za novo priložnost. S pomočjo pooblaščenke je proti nekdanjemu rejniku vložila obtožnico, tožilec je prevzel pregon in vse se je začelo znova. Toda tokrat je s pomočjo ljudi, ki so jo imeli radi in so ji stali ob strani, zmogla govoriti tudi o podrobnostih. Bila je izjemno pogumna in vztrajna. Čeprav jo je v duši še vedno bolelo, čeprav je imela zdravstvene težave in se je morala med hojo opirati na bergle, je s svojim pričanjem prepričala sodišče. »Upam, da bo zmagala pravica in da ta človek ne bo uničil še drugih življenj,« je še pred razglasitvijo sodbe zapisala v enem od pisem, ki jih je naslovila na celjsko okrožno državno tožilko Marijo Sladič.
V Alenkinem primeru sta zelo pomembno vlogo odigrali dve socialni delavki. Ne samo tista, ki ji je pri šestnajstih letih pomagala, da je premagala strah in sprožila uradni postopek, ampak tudi tista, ki je obiskovala družino rejnika in je odpovedala na celi črti. Njeni obiski v družini so bili vnaprej napovedani in nikoli si ni vzela toliko časa, da bi se pogovorila tudi z Alenko. Na videz vzorna rejniška družina jo je tako preslepila, da se ni odzvala tudi takrat, ko ji je dekle zaupalo, kaj se ji dogaja. Ocenila je, da to ne more biti res in da Alenka zagotovo laže. In ravno to je tisto, česar se žrtve najbolj bojijo in kar storilci najpogosteje izkoriščajo. »Kar povej jim, če si upaš, saj ti ne bo nihče verjel!« so besede, ki tudi po mnenju izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. Martine Tomori pogosto odločilno vplivajo, da se zlorabljeni otroci zaprejo vase in molče prenašajo trpljenje.
