Včerajšnja poročila z Daljnega vzhoda potrjujejo, da je Pjonjang razporedil nedoločeno število svojih raket na vzhodno obalo. Kot je pred parlamentom v Seulu poročal Kim Kwan Jin, zunanji minister Južne Koreje, to niso medcelinske rakete KN-08, s katerimi naj bi bil Pjongjang sposoben doseči Aljasko in Havaje, temveč izstrelki tipa musudan, ki so jih Severnokorejci prvič razporedili leta 2007. Ti balistični izstrelki imajo po nekaterih izračunih doseg 3000 kilometrov, medtem ko je Guam, najpomembnejše ameriško oporišče na Pacifiku, od Pjongjanga oddaljeno 3400 kilometrov. Matematika groženj torej deluje.
Hipotetično in realno
Hipotetično je Pjongjang s pomikom svojih raket na skrajno obalo svojega ozemlja sposoben izstreliti nekaj izstrelkov na Guam ter tako uresničiti grožnje napovedanega obračuna z Američani in njihovimi južnokorejskimi in japonskimi vazali. Šahovsko potezo z musudani je Pjongjang potegnil potem, ko je že dosegel maksimalno stopnjo verbalnega zastraševanja. Komaj nekaj ur po tem, ko je severnokorejska tiskovna agencija KCNA sporočila, da bo napad na Ameriko izpeljala z vrhunskimi, manjšimi ter raznolikimi jedrskimi sredstvi! »Trenutek napada se nezadržno približuje. ZDA bi se morale zamisliti nad resnostjo položaja, v katerem so,« je sporočila KCNA.
Natančno iste ali zelo podobne besede mi je lepega majskega večera leta 1999 izrekel moj varnostnik, potem ko smo po obisku Muzeja daril Kim Il Sungu, na gori Myohyang, severno od Pjongjanga, sedli k razgovoru. Nekaj tednov pred tem je Severna Koreja izstrelila svoj prvi satelit, ki je po poročilih zahodnih medijev štrbunknil v vodo, medtem ko so v Severni Koreji trdili, da imajo zdaj v orbiti orožje, iz katerega se bo na Ameriko vsulo maščevanje. »Severno Korejo je strah, vendar v nasprotju s prevladujočim mnenjem v Pjongjangu razmišljajo racionalno,« je v svoji analizi zapisal Andrej Lankov, ruski opazovalec in avtor nekaj knjig o Severni Koreji. Lankov trdi, da se Pjongjang zaveda, da bi raketni napad na Ameriko, Južno Korejo ali Japonsko lahko bil usoden za vodstvo in deželo. Severna Koreja ne pripravlja samomorilskega napada, njen cilj je postati jedrska sila. Čeprav ima jedrsko orožje in medcelinske rakete, njihovi balistični izstrelki niso natančni, do izdelave jedrskih konic pa jim manjka še precej let. Šele ko bo to dosegla, bo Severna Koreja dejansko postala jedrska sila, a zgolj na nivoju ZDA in SZ iz 50. let prejšnjega stoletja, trdi Lankov.
Thaad namesto patriotov
Pjongjang je prepričan, da Nato nikoli ne bi napadel Libije, če bi ta imela jedrsko orožje. Jedrske konice so za Severnokorejce sila odvračanja, obramba, ki skupaj z izsiljevanjem predstavlja najboljše orožje za obrambo avtokratskega režima. Šele potem, ko bo dosegel lastno varnost, se bo Pjongjang posvetil gospodarskemu razvoju. Washington in Pentagon pozorno spremljata evolucijo režima Pjongjangu. »Retorika Severne Koreje predstavlja realno, jasno nevarnost, je grožnja našim zaveznikom,« je dejal Chuck Hagel, novi šef Pentagona, ko je najavil, da bodo ZDA na oporišče v Guam poslale baterijo izstrelkov Thaad (Terminal High Altitude Area Defense). Gre za eno od dveh uporabnih baterij raket, ki so del nedorečenega projekta protiraketnega ščita.
Thaad ima v primerjavi s patrioti daljši domet in večji radij delovanja. Načeloma bi lahko prestrezal tudi medcelinske rakete. Toda učinkovitost thaadov je dvomljiva, saj je orožje še v eksperimentalni fazi. Vsekakor pa gre za rakete, s katerimi naj bi Američani zaščitili Guam, ne pa Južne Koreje ali Japonske.
Na Guamu bodo pristajala tudi letala B-2 in F-22, medtem ko se bosta rušilca tipa Aegis, opremljena s sistemom za prestrezanje raket, lahko pomaknila bližje Južni Koreji in Japonski. V interesu Pentagona je, da pred nepredvidljivim Pjongjangom ščiti zaveznike, istočasno pa Seulu in Tokiu prepreči, da bi posegla po razvoju jedrskega orožja. Washington se boji tekme jedrskega oboroževanja v regiji, istočasno pa »norosti« Pjongjanga izkorišča za pozicioniranje in realizacijo svojih geopolitičnih načrtov.
