Takšni zapleti med sosedi v procesu širitve sicer niso redki. Slovenija jih sama pozna z obema sosedama, ki sta bili članici EU, ko je sama tja šele začela pristopati. Italija ji ni dovolila postati niti pridružena članica, dokler ni zaradi optantov predčasno delno liberalizirala trg nepremičnin za nekatere tujce s tako imenovanim španskim kompromisom. Avstrija je poskušala evropeizirati vprašanje jedrske elektrarne Krško, si prisvajala lipicance, z Nemčijo zahtevala in dosegla sedemletno prehodno obdobje za prost pretok delovne sile za nove članice, govorila o svoji manjšini. Na dolgi rok ni nobeno od teh vprašanj pustilo vidnejših odtisov v medsebojnih odnosih, predvsem ker nobeno, morda z izjemo zaprtja trga delovne sile, ni pustilo vidnejših posledic.
Nekateri analitiki govorijo, da se bodo posledice zadnjih hrvaško-slovenskih sporov čutile desetletja, vendar bi kazalo biti na dolgi rok manj zaskrbljen. Tudi tu namreč noben od doseženih kompromisov, ki so nastajali na začetno izključno zahtevo Slovenije, ni zapečatil rešitve. Kar zadeva Ljubljansko banko, je vse v rokah prihodnjih pogajalcev in je Hrvaška le znova privolila v to, kar je nekoč v nasledstvenem sporazumu že sama ratificirala (na to bi lahko bolj odkrito sama spomnila svojo javnost), o meji bo končno besedo imela tretja stran. Težave bodo le, če kdo ne bo spoštoval niti tega, kar je bilo dogovorjeno, ali pa bodo interpretacije kompromisov različne, kar je zelo realna možnost.
Na koncu je hrvaško članstvo v Evropski uniji v interesu Slovenije. Južna meja ne bo več zunanja meja EU, odpira pa se tudi pot, da s hrvaškim članstvom v schengenskem območju sploh ne bo več meja, ki bi jo kdo občutil. Gospodarstvo bo manj obremenjeno z birokracijo, si pa lahko obeta še več evropske konkurence. Velike besede o sodelovanju znotraj Evropske unije imajo podlago, četudi omejen domet. Interesi obeh držav se bodo pogosto ujemali zaradi podobne velikosti (obe bosta med manjšimi članicami), zaradi geografske lege in skupnih interesov proti jugovzhodu, zaradi možnosti regionalnega sodelovanja, infrastrukturnih in drugih projektov in tako naprej. Ni pa to sodelovanje samo po sebi umevno – v Evropski uniji se zavezništva sklepajo od vprašanja do vprašanja.
Hrvaško članstvo pomeni še drugačno prelomnico za Slovenijo. Devet let je bila edina država nekdanje Jugoslavije v EU. S svojim znanjem o pristopnih pogajanjih in s pozicijo članice, ki se je vedno zavzemala za nadaljnjo širitev EU na prostoru nekdanje Jugoslavije (kar posebej od izbruha krize in nasičenosti s širitvami ni več sveti cilj Bruslja), si je krepila položaj na Balkanu. S svojim poznavanjem in povezavami si ga je krepila v Bruslju. Te ekskluzivnosti bo konec.
