Tajkunska likvidacija Trubarjeve dediščine?

Primož Trubar je ne le avtor prve slovenske natisnjene knjige, marveč je bil tudi založnik dolge vrste knjižnih naslovov. Vsi slovenski založniki nadaljujejo njegovo delo. Med njimi že dolgo tudi najuspešnejša založba Mladinska knjiga, s katero so kot uredniki v njeni sedemdesetletni zgodovini povezana posebej ugledna imena slovenskih literatov; med milijonom knjig, ki jih je ta založba objavila, najbrž ne manjka nobeno avtorsko ime pretekle in sodobne slovenske literature. Številni rodovi so zrasli ob njenih knjigah za otroke in prebiranju prvih črk v reviji Ciciban in klasičnih ter sodobnih slovenskih in tujih pisateljev, kakor si tudi ni mogoče brez Enciklopedije Slovenije pomagati pri spraševanju o Slovencih, od kod, kdo in kaj vse smo.

Iz časnikov Finance (19. februarja letos) in Dnevnik (14. marca letos) je slovenska javnost izvedela, da grozi tajkunska likvidacija založbi MK kot žrtvi najprej kapitalskih in zdaj nepremičninskih špekulacij. To naj bi bilo opravljeno tako, kot so se dogajale premnoge podobne polastnitvene katastrofe: tiho in potuhnjeno. Zaradi neodgovornega posojila prejšnje uprave mariborski nadškofiji in zaradi poloma špekulacij njenih Zvonov ena in dva je prišla v masi dolgov tudi nič kriva ZMK v portfelj, ki se ga v imenu še drugih bank skuša Abanka čim prej znebiti. Oglasil se je kupec, ki menda ponuja za celotno ZMK 13,6 milijona evrov – za največjo slovensko založbo, ki je zdravo poslujoče podjetje, predvsem pa tudi lastnica več deset nepremičnin, knjigarn in hčerinskih založb ne le v Sloveniji, temveč tudi na Hrvaškem, v Srbiji in Makedoniji, poleg tega, da se lahko pohvali z največjo in evropsko urejeno knjigarno v središču Ljubljane. Pravi padec tajkunske sekire v največji sanjski sod medu. Vedeti moramo, da ZMK omogoča v vseh svojih več kot petdesetih knjigarnah v državi distribucijo vseh knjig tudi drugih slovenskih založnikov in da tako grozi propad vsem slovenskim tiskanim knjigam. Zakaj vendar tako črn scenarij?

Od Abanke ni mogoče pričakovati, da jo zanima kaj več kot denar, saj je v takem stanju, da jo bo manj zanimala cena, bolj pa priložnost, da se reši »slabe naložbe«. Kupca, znanega tajkunskega bogataša s seznama petdesetih najbogatejših prebivalcev Slovenije, nekdanjega lastnika trgovske družbe Kompas MTS (bivše mejne trgovine), Aleksandra Jereba, sodeč po citatu v Financah zanima zgolj »finančni donos«, tako najbrž pričakuje samo tisto, kar »mora dati gotov denar«. (O tajkunskih metodah in odnosu do lastnine in ljudi priča Google s člankom o pištoli in sosedu in pravnomočni pogojni obsodbi.) Torej lahko ob možni uresničitvi črnega scenarija slovenska kultura pričakuje hiter razpad celotne založniške dejavnosti na Slovenskem, saj knjiga ni kaj prida donosno, marveč zmeraj tvegano blago. Knjigotrška mreža, založništvo, priprava knjig in urejanje ter vse v zvezi s knjigo nikakor nimajo tajkunske cene, če jo primerjamo z nepremičninami. Knjiga ni običajno blago.

Knjiga je ob vodi, zemlji, zraku in življenjih prebivalcev najžlahtnejša slovenska javna dobrina. Nihče, najmanj pa slovenska država ne sme dopustiti, da propade. S knjigo propade kultura v najširšem pomenu besede od prvih črkovanj naših otrok in šolstva do slovenske duhovne identitete. Lahkomiselno, nacionalno suicidalno ravnanje s slovensko knjigo se ne sme dopustiti! Neizogibno je, da vlada in vrnjeno ministrstvo za kulturo takoj poiščeta administrativno rešitev.