Slaba novica je to, kar je bilo tudi ob nastajanju te vlade očitno: stranke so se pulile za ministrstva zaradi njihove teže, finančne, strateške, državotvorne, ne da bi sploh imele ustrezen strokovni kader zanje, in tako so potem kandidate iskale, kot bi šlo za tekmovanje za najlepšo strankarsko kravato (najlepših kril niso iskali), ne pa iz nabora strokovnjakov. Ali pa so na plan potegnile stare obraze, tako sporne, kot je na primer Senko Pličanič. Kako je namreč mogoče za pravosodnega ministra znova predlagati človeka, ki je v prejšnji vladi, kljub opozorilom celotne pravne sfere, dopustil na debelo neustaven Zujf, zaradi katerega bo država zdaj prizadetim upokojencem vračala, kar jim je protizakonito odvzela, s tem pa se bo sesul krasni novi svet varčevalnega paketa? Pravna država, kjer se minister za pravosodje požvižga na ustavo, če mu je predsednik vlade dovolj všeč?
Če poenostavimo, zakaj gre vse narobe: na eni strani nevednost, nepoznavanje, neizobraženost tistih, ki odločajo, na drugi strani interesi ozke skupine ljudi, ki posredno ali neposredno zlorabljajo položaj odločanja za uresničevanje svojih ozkih interesov v škodo interesa večine. Ali je to mogoče preprečiti?
Vzemimo primer gospoda Maherja. Je stranka, ki ga je predlagala, opravila vsaj minimalni delček svoje naloge, namreč preverila odnos kandidata za ministra za infrastrukturo do področja, ki mu ga je nameravala zaupati? Minimalni del naloge bi bil namreč tudi tole vprašanje: ali imate kakršne koli nerešene zadeve s področjem, ki ga boste upravljali, vi, vaše sorodstvo ali vaši sedanji in bodoči najožji sodelavci? In drugo vprašanje: kakšen odnos imate do trenutnega stanja na tem področju? Če je Maher na prvo vprašanje odgovoril nikalno, je lagal, in bi ga morala stranka, ki nemarno ni preverjala njegovega odgovora, odpoklicati že v sredo, na dan potrjevanja nove vlade, ko je bila objavljena fotografija »negradje«, tiste tipično folklorne slovenske ciganije, kjer je na nezazidalni parceli videti »klet«, resda kamnito in s korcami na strehi, a s plastičnimi stanovanjskimi okni in sončnimi celicami na strehi – tiste obupne mešanice »rustikalnega« in »sodobnega« črnograditeljstva. In zraven, kajpada, megalomanski kamniti kamin, in zraven, kajpada, lesena hiška iz Bauhausa in na dnu parcele končno tista črnograditeljska ruševina, na katero se je najprej skliceval, češ da je bila tam že ob nakupu…. Pa kje, vraga, so plastični labodi?
O tem krasnem »majhnem« črnograditeljstvu, ki razjeda slovensko kulturno krajino, in o popolnem okusu nekega gospoda Maherja seveda sploh ne bi govorili, ker je sta nevednost in toleranca do takega početja v Sloveniji neizmerna, če ne bi Igor Maher kandidiral za ministra natančno tistega področja, ki pa bi moralo do te folklore pokazati ničelno toleranco, ne pa, da se z njo okorišča.
Ničelna toleranca pa bi bila potrebna ne le zato, ker je prav to področje eden najlepših dokazov najširšega družbenega dopuščanja kršitve zakonov, ki ga na veliko gojijo tudi tisti, ki bi morali poosebljati zakon, ampak zato, ker te majhne goljufije delajo ogromno škodo tistim vejam gospodarstva, kjer ima Slovenija največ neizkoriščenih možnosti, to pa sta trajnostno naravnana turizem in kmetijstvo.
Slovenija ima izredne kmetijske možnosti, ki jih prav politika ves čas zavira, ko forsira le velike pridelovalce in dopušča spremembo kmetijskih v zazidalna zemljišča. In ima izjemne možnosti turističnega razvoja zaradi svoje geografske lege med morjem in Alpami in zaradi prelepe narave; to ugotavljajo tudi tisti premožni tujci, ki so prepotovali ves svet. A ima tudi hudo pomanjkljivost, ki kazi to naravno krajino, to pa je kulturna krajina, predvsem urbanistično načrtovanje in arhitektura. Ti dve sta v samostojni Sloveniji podivjali, urbanistične načrte so povozili slaboumni, kapitalsko pogojeni posegi v središča mest, v obrobja, ki so se raztegnila kilometre ven iz mest in v kmetijska ter naravna območja. Zida se brezglavo in z zgradbami, ki so tako prekleto grde in v takšnem nasprotju z lokacijami, da običajno tujcem, ki jih peljem po Sloveniji, na določenih odsekih svetujem mižanje. Tisti, ki ne ubogajo, imajo vedno enak komentar: kakšna škoda, ob tako lepi naravi…
To škodo, to onesnaženje sta ves čas dopuščali tako državna kot lokalna politika, ki sta v imenu divjega kapitalizma in divje samopašnosti vsakega tepca, ki si je kupil kos zemlje, dopustili, da naša mesta in podeželje marsikje spominjajo na Albanijo. Izmerljivih učinkov te krasne liberalizacije za bruto nacionalni dohodek seveda ni, je pa izmerljiv učinek tega opustošenja v turizmu: Slovenci se vozimo kulturno krajino občudovat v Furlanijo, Toskano in Provanso, doma pa sredi gričev in njiv gradimo »kleti«. Kdor tega ne vidi in ne razume, kdor ne premore dovolj izobrazbe in »očesa«, ne, da ne bi smel biti minister za infrastrukturo, še administrator na tem ministrstvu ne.
In prav to velja tudi za bivšega ministra za infrastrukturo, Zvonka Černača, ki je s pravkar uveljavljenim zakonom legaliziral to primitivno neoliberalno, kmetavzarsko uničevanje krajine in urejanje prostora prepustil vsakomur, ki kam zapiči svojo lopato. Nova vlada ima torej z Maherjevim odstopom že prvi popravni izpit, na katerem bo lahko takoj popravila zadnjo napako prejšnje in prvo napako te vlade: za ministra naj v drugem poskusu najde strokovnjakinjo, ki bo takoj sprožila postopek za spremembo tega uničevalnega zakona in ki bo premogla tudi osnovno urbanistično, kmetijsko, okoljevarstveno in kulturno znanje, ne le napihnjenih izračunov o donosnosti spornih infrastrukturnih naložb, ki jih bomo, nedokončane škrbine sredi uničenega okolja, potem plačevali še desetletja. Kajti če je v kriznih časih kaj zares dolgoročno najboljša in najcenejša naložba, je to maksimalna strogost pri posegih v prostor.
