Rezultatsko gledano ne moreš biti nezadovoljen, če prideš na tekmo svetovnega pokala in osvojiš drugo mesto. Je pa res, da zmeraj obstajajo določene stvari, ki jih lahko popraviš, in sam pri sebi vem, da je ocena 15,025, ki sem jo prejel v Cottbusu, daleč od tistega, česar sem sposoben.
Kaj je zmanjkalo do prvega mesta?Izvedba ni bila popolna, kot bi lahko bila. Sem v takšnem obdobju, ko mi svetovni pokali niso čisto glavna prioriteta. Vzel sem jih za pripravo na evropsko in svetovno prvenstvo ter tekme v prihodnjih letih. Formo še tempiram. Poznala se je utrujenost po zelo težkih treningih, ki sem jih dal skozi v zadnjih tednih. Na koncu vaje me je nekoliko »pobralo«, zato sem tudi naredil slabši doskok.
Omenili ste evropsko in svetovno prvenstvo, ki sta glavna cilja sezone. V kolikšni meri ste zato prilagodili oziroma spremenili priprave?Malo jih vlečem. Po navadi sem se pripravljal na tekme svetovnega pokala, zato sem bil v takšnem času v precej boljši formi. Zdaj poskušam zadevo prilagoditi, da bi bil na evropskem prvenstvu v optimalni pripravljenosti. Priprave izvajam z zamikom, včasih pa na svetovnih pokalih zavestno eksperimentiram, zato se mi rada pojavi kakšna napaka. Ne grem na rezultat, temveč na izvedbo določene vaje, ker je cilj dolgoročen.
Pred evropskim prvenstvom vas čakata še tekmi svetovnega pokala v Dohi in Moskvi. Vam to ustreza?V bistvu me čaka samo ena, ker bom Moskvo izpustil. Šel bom samo v Doho. Imam kar precej zahteven tempo – tri tekme v dveh tednih. Je kar naporno, predvsem to, da sem tekmoval na treh različnih lokacijah. Tri tekme niti niso tak problem, saj vaj naredim ogromno, potovanja pa vzamejo veliko moči in energije. V končni fazi bo ravno prav, da mi bo uspelo tempirati formo za evropsko prvenstvo.
Pomemben pa bo tudi manjši počitek pred evropskim prvenstvom, kajneda?Točno tako. Najbolj pomembno je vse skupaj združiti in predvsem ne pretiravati, saj lahko pride do hujše poškodbe ali preutrujenosti. To pride do izraza pri tistih štirih ali petih, ki se borimo za odličja. Včasih o uspehu ali neuspehu odloča le dnevna forma posameznika
Je eden od dolgoročnih ciljev tudi to, da bi nekoč nastopili na olimpijskih igrah?Bil sem že kandidat za London, na dveh orodjih izpolnil normo, nato pa v paradni disciplini konju z ročaji na svetovnem prvenstvu osvojil sedmo mesto in izgubil možnost, saj bi moral osvojiti kolajno. To je zelo smešno, da te edino medalja z zadnjega svetovnega prvenstva pripelje na olimpijske igre, ker to avtomatsko pomeni, da si glavni kandidat za olimpijsko kolajno. Upam, da se bodo določeni kriteriji omilili in da mi ne bo treba več tekmovati na treh orodjih, temveč le na svojem. To bi bilo edino prav. Našo situacijo vedno primerjam z atletiko, kar pomeni, da je to tako, kot da bi sprinter na 100 metrov moral skakati še v višino in metati kroglo, da bi se lahko uvrstil na olimpijske igre v sprintu.
Mitja Petkovšek in Aljaž Pegan sta pri koncu karier, kar pomeni, da boste postali vlečni konj slovenske gimnastike. Bo to veliko breme?Za Mitjo upam, da bo še nekaj let z mano. Ga kar malo spodbujam, da ne sme obupati, saj je legenda na svojem orodju. Dokler ga bodo mlajši tekmovalci gledali s strahospoštovanjem, ne sme odnehati. Je pa res, da je že v zrelih letih. Tega ne bom vzel kot breme. Že zdaj vem, da ko Mitja ne gre na tekmo, se od mene pričakuje največ. Po navadi mi kar uspe. Vse skupaj mi je bolj v čast.
