Na to prav gotovo kaže včerajšnja dolgo pričakovana odločitev višjega sodišča, ki predstavlja prvo pravnomočno obsodbo v kakšnem od odmevnejših primerov gospodarskega kriminala, zato je zagotovo nekaj posebnega, četudi je sodišče trem od sedmih obtožencev, ki so jih spoznali za krive, malenkost znižalo zaporno kazen. Precej bolj izstopajoča je zagotovo »osnovna« odločitev, da so vsi grešniki obsojeni na zaporno kazen in da je sodišče tudi za tri razvpite padle gradbene barone – Ivana Zidarja, Hildo Tovšak in Dušana Črnigoja – odredilo spanje na trdi jetniški žimnici.
Tovšakova je sicer izločenost iz družbe in zagrenjenost, ki jo prinaša ždenje za rešetkami, dodobra okusila že v zadnjih treh tednih, ki jih je preživela v priporu zaradi spornih poslov pri zaposlovanju tujih varilcev. Kar je bilo očitno tudi včeraj, ko so jo opazno shujšano in slabega počutja pripeljali na celjsko sodišče zaradi začetka sojenja glede domnevnega prisvajanja delavskega denarja v Vegradu. A vse kaže, da se bosta morala predvsem Tovšakova in Zidar sprijazniti z nič kaj obetavno prihodnostjo, saj ju čaka še kup drugih kazenskih postopkov, skozi katere se bosta zelo težko prebila kot zmagovalca.
Kot najpomembnejše sporočilo včerajšnje sodbe je zagotovo mogoče izpostaviti dejstvo, da ni v naši družbi nihče več nedotakljiv. A da bi vendarle vsaj delno razbili v uvodu omenjeni mit o tem, kako se največjim kradljivcem nikoli ne zgodi nič, je treba vendarle pogledati v ozadje odmevnih preiskav in sodnih procesov. Prav gotovo je mogoče reči, da preiskave – tako policijske in tožilske kot tudi sodne – še vedno dostikrat trajajo predolgo. Dejstvo pa je, da so se v zadnjih letih zadeve začele premikati in da so odmevni primeri, kakršnih prej nismo bili vajeni, vendarle začeli prihajati na sodišča. Eden od razlogov, da zadeve pred leti niso potekale bolj gladko, prav gotovo leži v dejstvu, da se preiskovalci preganjanja kriminala belih ovratnikov dolgo niso lotevali tako zagreto kot klasičnih oblik kriminala. Pred časom je to najbolj nazorno pojasnil Jože Kozina, eden najbolj izpostavljenih tožilcev za pregon gospodarskega kriminala, ki je dosegel za zdaj še nepravnomočno obsodbo v zadevi Merkur, podoben epilog pa skuša doseči tudi na sojenju Igorju Bavčarju in Bošku Šrotu. Pojasnil je namreč, da imamo v Sloveniji za seboj 20-letno kulturo nekaznovanja tovrstnih kaznivih dejanj, ko je leta 2009 tožilcem predaval o tovrstnih problemih in jih pozival, naj nehajo preganjati le klasični kriminal, pa so kolegi menili, da pretirava in da je preveč črnogled.
Zato bi bilo dobro, če bi država namesto lahkotnega trosenja puhlic o povrnitvi občutka pravičnosti, s kakršno je ta teden javnost zagotovo razveselil stari-novi minister za pravosodje Senko Pličanič, začela razmišljati predvsem o tem, kako še dodatno okrepiti institute pravne države. Z vpletanjem v delo policije, s pritiski na tožilstvo in z zbijanjem ugleda sodstva ter relativiziranjem sodnih odločb, kar si je politika privoščila v zdaj že končanem mandatu Janševe vlade, prav gotovo ne. Ali bo nova ministrska ekipa dokazala, da ji dobro »zdravje« pravne države resnično pomeni več kot njihovim predhodnikom, pa bomo lahko ugotavljali šele v prihodnjih mesecih.
