Za rakom prostate je lani v Sloveniji zbolelo približno 1300 moških, kar dvakrat več kot pred desetimi leti. Ta rak je na prvem mestu zamenjal pljučnega raka, ki je bil pri nas najpogostejši rak pri moških vse od leta 1967 do leta 2004. Tak porast te rakave bolezni je po mnenju prof. dr. Maje Primic Žakelj, vodje Registra raka pri Onkološkem inštitutu Ljubljana, predvsem odraz večje uporabe testa PSA, s katerim pri moških določajo koncentracijo za prostato specifičnega antigena, saj povišana koncentracija lahko kaže na raka prostate. Vendar s tem odkrivajo tudi številne rakave bolezni, ki jih, če jih ne bi iskali, pri moških za časa življenja ne bi nikoli diagnosticirali. Veliko rakov prostate se namreč razvija počasi, moškim ne povzročajo težav in umrejo zaradi drugega vzroka in ne da bi sploh vedeli, da so imeli raka prostate. Z odkrivanjem raka s pomočjo testa PSA pa te rake odkrijejo.
»To postavlja pred zdravstveni sistem nove izzive. Zdravstveni sistem postaja zaradi tega vse bolj obremenjen, po drugi strani pa je vprašljivo, koliko s tem vplivamo na kakovost življenja bolnikov. Pogosta zapleta pri zdravljenju raka prostate sta namreč inkontinenca in impotenca, kar pomembno ogrozi kakovost življenja predvsem mlajših moških, po 50. letu starosti. To je danes v javnem zdravstvu zelo velik problem, saj si epidemiološka in urološka stroka o tem problemu nista popolnoma soglasni,« je nedavno ob tednu boja proti raku opozorila Primic-Žakljeva.
Nujno je informiranje
Urologi bi želeli ponuditi največ, kar je mogoče, in bi testirali na PSA vsakega moškega, ki pride v ambulanto. A raziskave kažejo, da se med zdravimi moškimi, ki nimajo težav s prostato in jih vabijo na test PSA, umrljivost za rakom prostate ne zmanjša, se pa bistveno poveča obremenitev moških in zdravstvenega sistema zaradi številnih dodatnih preiskav. Res je, da lahko bolnika, pri katerem odkrijejo bolezen v zgodnji fazi, opazujejo in prihaja na redne kontrole. Vendar je že vedeti, da imaš raka in hodiš na opazovanje, za marsikaterega človeka veliko breme, opozarja Primic-Žakljeva. Zato za zdaj z vidika javnega zdravstva zaradi bistveno več stranskih učinkov testiranja na PSA kot njegovih prednosti ne svetujejo organiziranega presejanja, da bi torej vse moške vabili na presejanje s testom PSA. Zagovarjajo pa presejanje z informiranjem: da zdravemu moškemu, ki nima težav s prostato in dedne obremenjenosti z rakom, preden opravi test določitve vrednosti PSA, razložijo, kaj se lahko zgodi in kakšne možnosti ima, in se sam odloči, ali testiranje želi ali ne.
»Dogaja pa se, da moški testiranje na PSA opravi v okviru raznih preventivnih pregledov kar v paketu z drugimi testi; ugotovijo mejno povečano vrednost PSA in sproži se plaz preiskav. Vprašanje pa je, ali bi bile sploh potrebne in ali je bilo treba ta test delati, če moški ni imel težav. Za zdaj pa ima tako široko zastavljeno opravljanje testov, da bi ga opravil vsak moški po 50. letu, lahko več škode kot koristi za posameznika in družbo,« meni epidemiologinja.
Prof. dr. Branko Zakotnik, koordinator državnega programa za obvladovanje raka, opozarja, da niso samo urologi tisti, ki moške napotujejo na test PSA, ampak tudi že splošni zdravniki.
Uporabo testa PSA so v ZDA že omejili, je povedala Primic-Žakljeva. Tako je pred desetletjem, ko se je začel uveljavljati, postal kar del splošnega pregleda pri zdravniku. »Posledica je bila, da so imeli pravo epidemijo raka prostate, pri čemer se umrljivost za tem rakom ni zmanjšala.« Zato so pri Ameriški zvezi proti raku in drugih strokovnih organizacijah družinskim zdravnikom svetovali, naj opustijo to testiranje pri zdravih moških. Ko se je število teh testov zmanjšalo, se je umirila tudi pojavnost raka prostate. »Medicina lahko s svojimi postopki ljudem naredi dobro, a lahko tudi škoduje,« opozarja epidemiologinja.
Presejanje ni upravičeno
Presejanje pomeni obremenjevanje zdravih ljudi s testi, da bi odkrili, ali so morda bolni. Cilj vsakega presejalnega programa je zmanjšati umrljivost za določeno bolezen. Presejanje je učinkovito ob nekaterih pogojih: da je bolezen dovolj pogosta, da so na voljo metode, s katerimi se odkriva bolezen v fazi, ko še ne povzroča težav, da je taka metoda tehnično in stroškovno dosegljiva in da obstaja možnost zdravljenja bolezni. Za zdaj te pogoje izpolnjujejo samo tri rakava obolenja, rak dojke, rak debelega črevesa in danke in rak na materničnem vratu, upravičenost zgodnjega odkrivanja teh rakavih obolenj s presejalnimi programi pa se kaže v zmanjšani umrljivosti zaradi teh rakov, je povedal doc. dr. Janez Žgajnar, strokovni direktor OI. V raziskavah po svetu se za zdaj ni izkazalo, da bi se s širokim testiranjem na PSA zmanjšala umrljivost za rakom prostate.
Problema iskanja raka prostate s testom PSA sta namreč vsaj dva, nadaljuje: odkrije zelo veliko indolentne bolezni, torej raka, ki se razvija počasi in ki nikoli ne bi potreboval zdravljenja, in številne rakave bolezni odkrije zgolj prej – naravni potek bolezni s tem ni spremenjen, daljše je samo obdobje, ko moški ve, da ima to bolezen.
Kako najti agresivne rake?
Težava tako ostaja, kako zajeti moške, katerih raki so biološko agresivni. Nekateri raki prostate namreč napredujejo hitro in je tako bolezen seveda smiselno čim prej diagnosticirati in zdraviti. Kot pojasnjuje Branko Zakotnik, testa, s katerim bi odbrali take bolnike, žal še nimajo. Tukaj je pomembna individualna odločitev moškega in »odločitev, da se za test ne odločiš, četudi nimaš nobenih simptomov, ni enostavna«.
»Res je, da vsak rak prostate ne povzroči manifestacije, a kateri je tisti, ki je manifesten? Dokler tega ne vemo, pa je tako, kot bi igrali rusko ruleto,« se je v bran testom PSA postavil prim. mag. Igor Bizjak, predstojnik urološkega oddelka SB Celje.
Podobno meni tudi Sandi Poteko, predsednik Združenja urologov Slovenije.
Test PSA ne pokaže samo raka, ampak tudi druge bolezni prostate, kot je benigna hiperplazija oziroma povečanje prostate in vnetje prostate. »PSA je specifičen za prostato oziroma je pokazatelj bolezni prostate, ne samo raka na prostati,« opozarja. Slovenski urologi upoštevajo smernice Evropskega združenja za urologijo, ki pravijo, naj se vrednost PSA določi moškim, pri katerih bi to vplivalo na odločitev o nadaljnjem zdravljenju raka ali benigne hiperplazije in pri katerih je pričakovana življenjska doba deset let.
To, da moški nima težav, ne pomeni, da je prostata zdrava, saj začetne oblike raka, ko je bolezen omejena na prostato, ne povzročajo težav, podobno pri benigni hiperplaziji, kjer je prostata lahko zelo povečana, a tudi ne povzroča težav. Zapleti in zapora urina se lahko pri obeh stanjih zgodijo iznenada, opozarja.
O tem, katerim moškim svetovati test PSA, se v svetu veliko premišljuje in raziskuje, je povedal Poteko. Presejanja za raka prostate ne svetujejo nikjer, ker ni dokazov, da je to upravičeno – nekoliko se zniža umrljivost za tem rakom, a pride do zdravljenja prevelikega števila moških. Določitev vrednosti PSA pa se priporoča moškim med 50. in 70. letom starosti. Prav tako je treba moškim razložiti, za kaj gre pri določanju vrednosti PSA. Ko vrednost določijo, mora biti izvid pravilno odčitan. »Tukaj pride do problema: nizka vrednost PSA še ne pomeni, da moški nima bolezni prostate, kot tudi visoka vrednost PSA še ne pomeni, da ima raka prostate ali benigno hiperplazijo.« Samo določitev vrednosti PSA ni dovolj za končno odločitev, zdravnik potrebuje še nekaj dodatnih podatkov: kakšna je prostata na otip pri rektalnem pregledu, kakšen je volumen prostate, kake težave ima moški, ali je gensko obremenjen z rakom prostate. Tak pogovor in test PSA opravi splošni zdravnik, ki se odloči, ali je treba bolnika napotiti k urologu, je stališče urološke stroke pojasnil Sandi Poteko.
