Slovenija je v tej vojni sodelovala. Kot državljanov članice agresorskega zavezništva se nas zato tičejo tako vojna kot njene posledice. Če bi za to vojno kdo odgovarjal, bi naša država nosila del odgovornosti. A ker nihče ne odgovarja, tega ni mogoče reči. Kot državljane pa nas neposredno zadeva to, kar je ta vojna prinesla v politiko. To še zlasti zadeva tiste državljane, ki se upirajo stanju, kakršno vlada doma in po svetu. Upor je političen. Politiko, proti kateri je usmerjen, je pomembno oblikovala in zaznamovala vojna proti Iraku. Razumevanje te politike lahko zato prispeva k uspehu upora.
Obeleževanje desetletnice začetka vojne praviloma seveda ni namenjeno razmišljanju o vojni. Še z dejstvi se skopari in nevšečna dejstva, če se jim že ne da izogniti, se frizira. Število ubitih ameriških vojakov je znano (4475) in podobno velja za zaveznike. Tudi podatki o ranjenih in travmatiziranih zavezniških vojakih so dosegljivi. O teh žrtvah se govori brez zadržkov in s pričakovano pieteto, če že ne patetiko. Iraške žrtve so bolj predmet disputov kot statistike. Tako imenovani osrednji mediji povedo, da naj bi jih bilo več kot sto tisoč ali več sto tisoč. Po dokaj kredibilni oceni jih je bilo 1,4 milijona. Če to drži, je zaradi vojne izgubilo življenje pet odstotkov prebivalstva, kar presega relativno število žrtev prebivalcev kake države v kateri koli drugi vojni v novejšem času. Če k temu prištejemo še 4,2 milijona ranjenih in 4,5 milijona pregnancev in beguncev, si lahko začnemo predstavljati neposredno »človeško ceno« vojne, ki so jo plačali Iračani. Potem lahko začnemo dodajati posledice uporabe kemičnega in (osiromašeno) nuklearnega streliva (obolele za rakom, defektne novorojenčke), razdejano infrastrukturo, uničeno šolstvo in zdravstvo, disfunkcionalno politiko, zlomljeno in sprto družbo, gospodarstvo na tleh.
Cena, ki so jo plačali davkoplačevalci zavezniških držav, je vsaj na prvi pogled bolj ekonomska. Neposredna cena vojaških operacij za ZDA je bila dobrih 800 milijard dolarjev. Dejanska cena vojne za to državo znaša po konservativnih ocenah 1,7 trilijona dolarjev in se bo v naslednjih desetletjih početverila. Razprava o tem, kako to vpliva na stanje ameriškega gospodarstva in državni dolg, je tabu. Prav tako, koliko in kako to ekonomsko ceno plačujemo vsi drugi.
Plačujemo pa tudi intelektualno ceno iraške vojne. Ne gre toliko za to, da je bila ta vojna velika neumnost. Niti ne gre le za to, da širimo nepismenost. Irak je imel najbolj kakovostno šolstvo v zahodni Aziji, zdaj pa ima najvišjo stopnjo nepismenosti v širši regiji. Ne gre niti za to (kar je po svoje zgovorno), da so bile najpogostejše poškodbe, ki so jih utrpeli zavezniški vojaki, možganske. Več kot četrt milijona ameriških vojakov se je iz Iraka vrnilo s tovrstnimi poškodbami. V mislih imam predvsem intelektualno izpraznjenje, ki ga je prinesla ta vojna. Če je bila zanjo kakšna intelektualna utemeljitev, je bila to vizija ameriške globalne nadvlade, kakor jo je artikuliral Paul Wolfowitz, tedanji namestnik vojaškega ministra. Vse drugo je bilo zavajanje, manipuliranje, cirkuliranje polresnic, laganje in strašenje. In tudi intelektualna utemeljitev vojne se je izkazala za katastrofalno zakalkuliranje. Da se je Wolfowitz zaračunal, je po svoje ironično, ker je gospod matematik, matematik pa je bil tudi njegov mentor za geopolitiko Albert Wohlstetter. Ampak kaj drugega bi od matematikov, ki se gredo politiko, težko pričakovali. Naj bo to opozorilo pred pripuščanjem matematikov v politiko ali vnašanjem matematike v politično teorijo.
Kljub temu da za vojno ni bilo nobenega pametnega opravičila ali prepričljive utemeljitve, so jo njeni tvorci uspešno prodali. Proti njej ni bilo nobenega učinkovitega argumenta. Stvari so bile zastavljene tako, da bi tudi dober protivojni argument, če bi se bil pojavil, lahko ignorirali. Ta vojna (in širše tako imenovana vojna proti terorizmu) je naredila konec razpravi – resni razpravi – v politiki. Parlamenti so prenehali biti »čvekalnice«, kar so jim svojčas očitali. Demokracija je nehala biti diskurzivno delovanje. Sredi politike je začela zevati velika intelektualna luknja – tako velika, da je ni več mogoče spregledati. Demokracije ne definira več »prazno mesto oblasti«, temveč jo definira intelektualna praznina. Medtem ko je bilo mogoče tisto »prazno mesto« zavzeti za določen čas z idejami in programi, ki so prepričali večino volilcev, intelektualna praznina omogoča, da se politične elite polaščajo oblasti kot po dednem pravu in nekaznovano izigravajo izraženo voljo volilcev ali delujejo proti njej.
Velika večina tega, kar se govori ob deseti obletnici začetka vojne proti Iraku, v ničemer ne ogroža politične dediščine te vojne: intelektualnega izpraznjenja politike, eliminiranja političnega razmišljanja. Morda je pretirano reči, da je to dosežek samo te vojne. Morda bi bila bolj na mestu previdnejša formulacija, da je vojna proti Iraku končala proces dezintelektualizacije politike. Morda bi bilo pravilneje reči, da tudi dovršitev tega procesa ni bila samo dosežek iraške vojne. Morda bi bilo smiselno dodati še tako imenovano finančno krizo in njeno kvazireševanje, ki sta nas še dodatno in še bolj intelektualno razorožila in razlastila. Ponedeljkov Financial Times piše o »intelektualni nagoti« bankirjev, o tem, kako »intelektualno bankrotiran« je finančni model, ki je pripeljal v krizo in jo brez večjih prask preživel ter sproduciral nove krize.
Če smemo gledati na našo vojno proti Iraku in bankirsko vojno proti večini prebivalstva kot na »nadaljevanje politike z drugimi sredstvi«, se lahko vprašamo, za kako politiko gre. Ali jo imenujemo neokonservativno in/ali neoliberalno, je morda manj pomembno od tega, da prepoznamo in razumemo njen antiintelektualni naboj, da smo pozorni na intelektualno praznino, ki jo proizvaja in v katero nas vsrkava. Nasprotovanje taki politiki zahteva intelektualno delo in moč. Nečesa pa se lahko naučimo tudi pri Wohlstetterju in Wolfowitzu: učinkovitega organiziranja z dolgoročno postavljenimi pogumnimi cilji.
