Zmagovalec dva tedna trajajočega kupčkanja za položaje v novi vladi je Gregor Virant.
Temu je namreč, čeprav je Državljanska lista (DL) po številu poslancev šele tretja največja koalicijska stranka, uspelo iztržiti tri relativno pomembne in »bogate« resorje. Za zdaj največja poraženka je mandatarka Alenka Bratušek, ki je včeraj do zadnjega iskala kandidata za finančnega ministra. Tri ure pred iztekom roka se je po številnih neuspešnih poskusih iskanja kandidatov za ministre na listi za državni zbor znašlo ime Uroša Čuferja, dolgoletnega vodje finančnega upravljanja in kontrolinga v NLB, za katerega naj bi besedo ob mnogih nasprotovanjih zastavil kandidat za guvernerja Banke Slovenije Boštjan Jazbec.
Prvi neuradni odzivi koalicijskih partnerjev in strokovne javnosti pričajo, da bo morda prav Čufer največji kamen spotike v predlagani ekipi. Uradni odzivi so za zdaj zadržani. Predsednik SD Igor Lukšič je včeraj zvečer za Dnevnik poudaril, da »gre za odločitev mandatarke, ki z vso odgovornostjo stoji za predlaganimi imeni«. A v krogih SD je že včeraj zavladalo nezadovoljstvo zaradi prvotnega dolgotrajnega oklevanja Bratuškove pri iskanju kandidata in nato tudi zaradi izbire Čuferja. Poleg tega, da so pričakovali strokovno »močnejše« ime, naj bi si želeli ministra, ki ne bi prihajal iz največje državne banke.
Čufer je nekdanji prvi analitik Banke Slovenije (je tudi ljubiteljski triatlonec), ki je v NLB že od leta 2004. Je član nadzornega sveta Banke Celje, v zadnjih letih pa se je neuspešno potegoval za članstvo v upravah največje državne banke, Zavarovalnice Triglav in Gorenja. Med njegovimi minusi poznavalci bančne panoge poleg domnevno pretirane ambicioznosti omenjajo tudi prilagajanje stališč željam vsakokratnega šefa. Teh je Čufer v NLB zamenjal že kar nekaj. Za finančnega ministra je bil do zadnjega v igri še Andrej Vizjak, svetovalec v družbi Pricewaterhouse Coopers (PWC), ki je kot edini od številnih vprašanih po hitrem premisleku s svojo kandidaturo soglašal. A Bratuškova, ki je po naših informacijah ves dan imena kandidatov preverjala pri več osebah, tudi pri znanih lobistih, denimo Tomažu F. Lovšetu, se je odločila za Čuferja. Ta je uradno vstopil v igro šele ob petih popoldne.
Iskanje finančnega ministra, ključnega za delo te vlade, je zadnje dni mejilo že na farso. Bratuškova je s frekventnostjo imen, ki so tja prihajala in še hitreje odhajala, ministrstvo dejansko spremenila v železniško postajo. Samo v zadnjih dveh tednih je bil položaj ministra ponujen skoraj dvajsetim ljudem: ekonomistu Mojmirju Mraku, nekdanji državni sekretarki za proračun Heleni Kamnar, članu uprave Abanke Igorju Stebernaku, nekdanjemu predsedniku uprave te banke Aljoši Tomažu, nekdanjemu predsedniku vlade Antonu Ropu... Vplivneži iz PS so srečo preizkušali celo pri solastniku KD Group Matjažu Gantarju, omenjala sta se tudi nekdanji finančni minister Dušan Mramor in direktor Heliosa Uroš Slavinec.
Še včeraj opoldne so bila v igri tri imena: poleg Vizjaka še ekonomistka Evropske banke za obnovo in razvoj (EIB) Simona Bovha Padilla in Alenka Cuderman iz Adria Bank. Popoldne se je v igro za kratek čas spet vrnil donedavni direktor Soda Tomaž Kuntarič, ki ga je že nekaj dni pred tem neuspešno predlagala SD, a je povabilo mandatarke zavrnil.
Novi finančni minister, ki bi moral biti po definiciji varuh kredibilnosti države in vlade, bo tako vsaj na začetku mandata namesto vnaprej rezerviranega položaja številka dve v vladi imel »hipoteko« nekakšnega začasnega mašilca kadrovske luknje. Težava za Bratuškovo namreč je, da bodo prav od »inputa« finančnega ministra odvisni ključni projekti iz koalicijskega dogovora o sodelovanju: konsolidacija javnih financ, rebalans proračuna, uvedba ukrepov na prihodkovni strani (dvig DDV?), iskanje virov za refinanciranje državnega dolga in 400 milijonov evrov za dokapitalizacijo NLB, nadzor nad reševanjem slabih terjatev bank, učinkovitejše črpanje evropskih sredstev, sprememba zakona o Slovenskem državnem holdingu (SDH) in slabi banki...
Bratuškova – žrtev sebe in »levice«
Neposrečeno iskanje finančnega ministra je le ena od številnih napak, ki jih je v zadnjih dneh – tudi zaradi neizkušenosti na parketu državne politike – storila Alenka Bratušek. Res je, da je dogajanje zadnjih dveh tednov vnovič razkrilo staro bolezen slovenske »levice« – da so se domnevno njeni kadri, tudi med ekonomisti, vse manj pripravljeni odrekati zelo dobro plačanim službam v (para)državnih podjetjih v zameno za izlete v politiko. Precej raje ji z varne razdalje – pogosto za dober denar – svetujejo. A Bratuškova hiše ni začela graditi pri temeljih, ampak pri strehi in fasadi. Prvotna dilema, ali bodo v vladi sedeli politiki ali strokovnjaki, je razvodenela že ob prvih košaricah, ki jih je dobila. Namesto da bi Bratuškova že na samem začetku rešila vprašanje finančnega ministra, si je zvezala roke z vnaprejšnjo razdelitvijo ministrstev med stranke. Prav najmočnejši adut PS, ki bo v nasprotju s SDS po vzoru LDS in SD kot največja vladna stranka določila tako predsednika vlade kot finančnega ministra, pa se je spremenil v najhujšo nočno moro.
Obenem je Gregorju Virantu uspelo, da je iz sestavljanja koalicije izšel kot zmagovalec. To gre pripisati vsaj dvema razlogoma. Poleg nespretnosti Alenke Bratušek še več kot uspešnemu napenjanju loka dejanske ali navidezne napetosti v odnosu med njim in stranko. V pogovorih s koalicijskimi partnerji se je Virantu uspelo prodati kot garant obstoja nove vlade in jeziček na tehtnici. Kot tak je domala dnevno dvigoval svojo ceno, z dodatnimi pogoji mandatarko uspešno stiskal v kot in vsaj na kratek rok morda zadal odločilni udarec opoziciji v lastni stranki s strujo Janeza Šušteršiča na čelu.
Virantu je uspelo, ker Bratuškovi ni
Sam Virant bo prevzel ministrstvo za notranje zadeve, na katerem je kot državni sekretar služboval že pred letom 2004, veljal pa je za del »opozicije« Radu Bohincu. Pričakovati je, da bo to imenovanje še okrepilo neformalni vpliv Marka Pogorevca, nekdanjega šefa policije in lobista, ki ima dobre zveze z vrhovi Rimskokatoliške cerkve (RKC). Virantu je uspelo zmagati tudi v vojni za energetiko, enega zadnjih resorjev z velikim denarnim tokom, ki ostaja pod okriljem ministrstva za infrastrukturo in prostor. To bo letos razpolagalo s skoraj 800 milijoni evrov sredstev, zadolženo pa bo za pripravo več pomembnih projektov. Vodil ga bo donedavni nadzornik Soda Igor Maher, predsednik občinskega odbora DL v Piranu, pri čemer do včeraj zvečer ni bilo jasno, ali in kolikšen vpliv bo prek državnega sekretarja ali šefov direktorata v resorju imela PS. Po skoraj dveh mesecih se DL vrača tudi na ministrstvo za pravosodje in javno upravo, ki ga bo spet vodil Senko Pličanič. Ta bo imel priložnost – če bo to seveda želel – poravnati nekatere račune z lobijem stečajnih upraviteljev, uveljaviti reformo insolvenčne zakonodaje in umiriti strasti v odnosu med tožilstvom in sodstvom na eni ter vlado na drugi strani.
Dodatna težava za Bratuškovo je bil njen (ne)prelom z Zoranom Jankovićem (še vedno ni docela jasno, kolikšen bo njegov vpliv v novi vladi) in posledično iskanje nove identitete PS. To je v zadnjih tednih na površje naplavilo ministrske ambicije nekaterih poslancev (Gašpar Gašpar Mišič, Melita Župevc), ki so se mimo vrha stranke kar sami ponujali v medijih. Končni izkupiček je, da je PS za dva ministrska položaja izbrala osebi, ki sta tako ali drugače povezani z Mestno občino Ljubljana (MOL): direktor Zavoda za šport Ljubljana Roman Jakič, sicer poslanec PS in (nekdanji) član Zares, bo vodil obrambni resor, na novo obujeno ministrstvo za kulturo pa bo vodil Uroš Grilc, vodja oddelka za kulturo na MOL. Ministrica brez listnice, zadolžena za Slovence po svetu, bo dosedanja poslanka, še ne 33-letna Tina Komel.
Stepišnik kot težava, »mine« za SD?
Prav tako imenovani poslanski lobi PS naj bi jeziček na tehtnici pri odločanju, kdo bo vodil ministrstvo za gospodarstvo, nagnil v prid Stanka Stepišnika, dolgoletnega direktorja in solastnika Emo Orodjarne, ki je v ciljni ravnini premagal (nekdanjega) člana Zares Romana Ferenčaka, lastnika precej zadolženega podjetja Ocean Orchids ter nekdanjega prvega nadzornika Elektra Maribor in Nafte Lendava. A četudi bo Stepišnik vodil resor, ki je v zadnjih, žal tudi kriznih letih izgubil pomen, bi lahko za novo vlado, ki je priložnost dobila tudi zaradi poskusa dvigovanja etičnih standardov v politiki, predstavljal veliko breme. Od lani je namreč v predkazenskem postopku zaradi suma nenamenske porabe 165.000 evrov subvencij zavoda za zaposlovanje. Stepišnik je že pred časom poudaril, da zavod in inšpekcija v Emo Orodjarni pri pregledu porabe subvencij nista ugotovila nepravilnosti.
Težave Bratuškove in Virantov uspešni »all in« so v ozadje potisnili kadrovske rešitve drugih dveh strank. Precej manj težav pri zapolnitvi ministrskih mest so imeli v SD. Stranka prevzema resorje kmetijstva in okolja (vodil ga bo nekdanji direktor Panvite Dejan Židan), dela, družine in socialnih zadev (prevzema ga Anja Kopač Mrak, državni sekretar pa bo nekdanji poslanec Dejan Levanič) ter tako imenovano superministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, ki ga bo vodil Jernej Pikalo.
Vsa skrivajo potencialne »mine«. Novo ministrico za delo, kljub temu da je Andrej Vizjak (SDS) pod streho spravil reformi pokojninskega sistema in trga dela, morda že v naslednjih mesecih čakajo naporna pogajanja s sindikati. Zveneče napovedi o poenostavitvi administrativnih postopkov umeščanja v prostor bi lahko trčile v »državo v državi« – uradniški aparat na okoljskem delu ministrstva. Pikalo pa se bo prej ali slej znašel med kladivom pričakovanj šolnikov in univerz ter nakovalom obljub o »stabilnem financiranju obstoječih visokošolskih zavodov«.
DeSUS se v vlado vrača s Karlom Erjavcem in Tomažem Gantarjem (v času, ko je vodil občino Piran, je bil tam zaposlen njegov novi ministrski kolega Igor Maher). Oba bosta v roke ponovno vzela vajeti ministrstva za zunanje zadeve oziroma zdravje.
