Komisija naj bi preprečila, da bi se letalske družbe tako zlahka sklicevale na višjo silo in potnikom ob zamudah odrekale njihove pravice in odškodnino. Prvič doslej obstaja seznam, katere okoliščine izrecno ne pomenijo višje sile, na ta seznam sodijo tehnične pomanjkljivosti, ki so jih odkrili pri rutinskem pregledu, ali pomanjkanje posadk. Hkrati je opredeljeno, kdaj gre resnično za izredne razmere, tako pri naravnih katastrofah kot pri stavkah letalskih kontrolorjev.
Predloge komisije morajo potrditi še evropski parlament in vlade članic Evropske unije, cilj sprememb pa je, da bi odpravile pravne nejasnosti, ki so se pojavile ob sedanji uredbi. Te nejasnosti so vodile do vrste sodnih procesov, tudi do najvišjih sodišč. Pred kratkim je evropsko sodišče razsodilo v prid neki prebivalki Bremna, ki je tožila Air France. Ker je njen let v Pariz zamujal, je zamudila tudi polet v Južno Ameriko in je na cilj prispela z 11-urno zamudo. Letalska družba ni hotela plačati odškodnine, ker je imel prvi let le dve uri in pol zamude. Toda sodišče je upoštevalo zamudo, s katero je potnica prispela na svoj cilj. Ker je na cilju pristala z več kot triurno zamudo, ji pripada odškodnina, je razsodilo sodišče.
Šeststo evrov za več kot pet ur zamude
K temu principu se nagiba tudi evropska komisija, vendar pa letalskim družbam pušča več manevrskega prostora, kot jim ga je odredilo sodišče. Tako naj bi odškodnine v višini 600 evrov potniku pripadale šele pri zamudah, daljših od pet ur, za vse evropske polete in tiste v tretje države, dolge do 3500 kilometrov, za polete v tretje države, dolge do 6000 kilometrov, pa naj bi bile dopustne zamude do devet ur. Pri še daljših poletih mora biti zamuda daljša od 12 ur, le v tem primeru lahko potnik zahteva odškodnino. V skladu s temi pravili torej potnica, ki je našla svojo pravico (in odškodnino) pred evropskim sodiščem, do te ne bi bila več upravičena.
Potniki so imeli tudi doslej posebne pravice, če je njihovo letalo zamujalo. Določala jih je posebna direktiva Evropske unije iz leta 2004. Vsekakor je letalska družba dolžna poskrbeti za njihovo oskrbo. Če letalo zamuja več kot dve uri, jim pripadajo dva telefonska pogovora, dve elektronski pismi, pijača, hrana in po potrebi nočitev v hotelu. Vse to veljal za lete, krajše od 1500 kilometrov. Če gre za daljše lete (do 3500 kilometrov), jim ta oskrba pripada po treh urah zamude, pri letih, daljših od 3500 kilometrov, jo lahko potniki zahtevajo po štirih urah zamude. Nova direktiva predvideva, da bi te pravice pripadale potniku po dveh urah zamude ne glede na dolžino njegovega leta.
Kaj pomagajo pravila, če se jih nihče ne drži
Direktiva EU predvideva, da mora letalska družba našteto potnikom ponuditi brezplačno, vendar pa to pogosto ne deluje, kot bi moralo. V primeru, da mora potnik sam plačati storitve, ki mu pripadajo, mora nujno hraniti račune, s katerimi potem pri letalski družbi uveljavlja povračilo stroškov. Za omenjeno je letalska družba dolžna poskrbeti ne glede na to, kdo je kriv za zamudo, potniku je torej dolžna pomagati ne glede na to, ali njeno letalo zamuja zaradi oblaka vulkanskega pepela ali zaradi stavke stevardes. V prihodnje bodo morale letalske družbe pri potnikih, ki so obtičali v letalu, poskrbeti za njihovo oskrbo, po petih urah zamude pa imajo potniki pravico zahtevati, da jih izpustijo iz letala, potniki pa let lahko razumejo kot odpovedan in zahtevajo vračilo cene vozovnice. Hkrati je letalska družba v dvanajstih urah dolžna poskrbeti za nadaljevanje poti potnikov in pri tem poiskati možnosti tudi pri drugih letalskih družbah.
Komisija je pojasnila, da nova pravila ne bodo začela veljati pred letom 2014, pomenila pa bodo več varnosti tako za potnike kot tudi za letalske družbe. Ker je v takšnih situacijah za potnike nadvse pomembna pravočasna informacija, bodo odslej letalske družbe dolžne obvestiti potnike o usodi njihovega leta najkasneje v 30 minutah po tistem, ko bi letalo moralo poleteti. Komisija je deloma popustila tudi letalskim družbam. Tako bodo v prihodnje dolžne plačati največ tri nočitve v hotelu, razen v primeru, če gre za invalidne osebe, otroke brez spremstva in noseče ženske. Siim Kallas, komisar za promet, je poudaril, kako pomembno je, da ne bodo veljala le na papirju, temveč tudi v praksi. To je tudi največji problem do zdaj zapisanih pravil. Letalske družbe jih preprosto ne spoštujejo. Tako je neka raziskava na Danskem ugotovila, da le 2 do 4 odstotki potnikov, ki bi bili upravičeni do odškodnin, te v resnici tudi dobijo.
