Rado se zgodi, da se najboljši športniki znajdejo v zagati, če zaslužijo preveč denarja. Oderuška davčna politika jim odtegne zajeten kos pogače, zato iščejo alternativo v davčnih paradižih, kot so Monako, Dubaj, Švica... V teh državah si športniki uredijo stalno bivališče, s čimer so hipoma oproščeni plačila davkov. Podobne bližnjice so v tujini že več let stalna praksa, zdaj pa se takih rešitev vse bolj množično poslužujejo tudi Slovenci.
Poiskali smo nekaj primerov. Pribežnikov v davčne oaze je največ v individualnih panogah, predvsem v tenisu. Katarina Srebotnik že več let stanuje v Dubaju, kamor vleče tudi Blaža Kavčiča. Polona Hercog je priseljena v Monako, neuradno pa tudi Grega Žemlja, trenutno prvi slovenski lopar, pospešeno razmišlja o selitvi. V kolesarstvu je poznan primer Janija Brajkoviča, ki si je uredil bivališče v Dubaju. Zanimivo, da nekateri lastnih izkušenj ne želijo deliti z javnostjo. Gre za zasebno življenje, je slišati, obenem pa se nočejo izpostavljati zaradi pregovorne slovenske zavisti, ki posameznike z višjimi zaslužki spremlja na vsakem koraku. A dejstva so jasna. Če bi ti športniki ostali v Sloveniji, bi zaslužili bistveno manj denarja kot ga z bivanjem v davčnih oazah, kar bi pomenilo kup zapletov. Recimo v času poškodb, ko si morajo sami plačevati zdravljenje in hkrati ostanejo brez možnosti sprotnega zaslužka.
Najboljša slovenska teniška igralka Polona Hercog je v času odhoda v Monako sklenila pogodbo s posebno agencijo, ki ji je uredila bivališče v tej kneževini z manjšo površino kot Centralni park sredi Manhattna v New Yorku. Hercogova je za Dnevnik že novembra 2010 dejala, da se je za ta korak po koncu turnirja za Roland Garros odločila izključno zaradi »norih davkov v višini okoli 54 odstotkov«. Njen stanovski kolega Blaž Kavčič sicer uradno še ni rezident Dubaja, je pa na dobri poti, da kmalu postane. Priznana teniška akademija na tem turistično in poslovno bogatem koščku arabskega sveta je Kavčiču ponudila pripravljalno bazo s številnimi ugodnostmi, ki jih zdaj s pridom izkorišča. »Ker so teniški igralci od 35 do 40 tednov na leto nomadi sveta, je z logističnega vidika lažje imeti postanek v toplih krajih, kot sta denimo Florida ali Dubaj,« pravi Kavčičev menedžer Gašper Pavli.
Batageljeva ob selitvi deležna očitkov
Znana atletinja in leta 2004 dobitnica bronaste olimpijske kolajne v teku na 800 metrov Jolanda Batagelj (rojena Steblovnik, v atletskem svetu pa poznana kot Čeplak) je bila v Sloveniji ena od športnih pionirk na področju selitev v finančno ugodnejše dežele. Tri leta je živela v Monaku. Če bi se danes lahko vrnila v preteklost, bi ravnala enako, čeprav je bila pri tej odločitvi deležna številnih očitkov. »V Sloveniji se pravzaprav pri vsaki stvari pojavijo očitki. Če bi neki predmet položil na levo stran mize, bi takoj slišali pomisleke, zakaj je ravno tam, zakaj ne na desni. Tega je v Sloveniji zelo veliko. Če bi lahko še enkrat izbirala, morda ne bi šla ravno v Monako, ampak v kakšno drugo ugodno državo na davčnem področju,« pravi Jolanda Batagelj in opozarja, da niso le športniki ptice selivke, pač pa tudi slavni estradniki in drugi premožnejši posamezniki iz visokih slojev družbe.
Ko se je odločala za odhod v Monako, se je soočala z nekaj birokracije, potem ko je morala tamkajšnjim uradnikom dostaviti vrsto dokumentov. Med drugim tudi rojstni list očeta in matere. Kot pravi, je za pridobitev izkaznice najvažnejša odobritev policije, ki zahteva dokazila, da se posameznik v domovini ni znašel v kakšnem prekršku. V strjenem naselju, kjer danes živi nekaj več kot 30.000 prebivalcev, je navezala stike z raznimi športniki. V stanovanjskem bloku je spoznala motocikliste in alpske smučarje, s katerimi je delila družbo tudi na atletskem stadionu, kjer so na treningih nabirali kondicijo in moč. Različni viri so ji dejali, da nadzorniki v Monaku preverjajo, koliko časa se prebivalci zadržujejo v tej državi, a sama podobne izkušnje ni imela.
Rešitev, da športniki ne bi odhajali v davčne oaze, vidi v dogovoru med državo in posameznim športnikom. »Takšno prakso poznajo drugje. Avstrijci so na primer alpskemu smučarju Hermannu Maierju znižali davke, ko so našli obojestranski interes. Avstrija ga je promovirala, on pa ni pribežal v tujino in ni imel težav s treningi. Razlika je, če nekdo zasluži pet milijonov evrov ali sto tisočakov, zato ju ni smiselno metati v isti koš. Predlog o dogovarjanju je pred leti izrazil nekdanji direktor davčnega urada Ivan Simič, a je pobuda padla v vodo. Sama sem odločno na strani plačevanja davkov, saj je navsezadnje vsak športnik v mladosti dobival ugodnosti od mesta ali države pri koriščenju stadiona ali dvorane, a v prijaznejših okvirih. Če moraš polovico zaslužka oddati v državno blagajno, je to resnično ogromen zalogaj,« je razložila Jolanda Batagelj.
Kocijančič o etiki športnih pribežnikov
Diametralno nasprotno kot športniki pribežniki pa situacijo okoli plačevanja enormnih davkov vidi Janez Kocijančič, predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije, ki je obenem tudi najvišji športni funkcionar v državi z vodilno avtoriteto v slovenskem športu. »Živimo v svobodni družbi, kjer vsakdo sprejema svoje odločitve in za njih nosi tako pravno kot moralno odgovornost. Ne zdi se mi etično primerno, da ljudje z velikimi zaslužki trdijo, da pri nas plačujejo previsoke davke, medtem ko tisti z nižjimi prihodki plačujejo nižje davke. S tega zornega kota moram priznati, da nimam pretiranega razumevanja do pribežnikov v davčne oaze. Zdi se mi primerno, da plačuješ davke v tisti državi, kjer ustvarjaš,« je bil obširen Kocijančič. Dodal je, da se za nasvet glede davčne problematike še nihče ni obrnil na olimpijski komite, zato Kocijančič predvideva, da se športniki pri tovrstni odločitvi posvetujejo z davčnimi svetovalci.
Kocijančič se zaveda, da športnik svoje kariere ne more vleči v nedogled, saj telo ne dopušča tovrstne možnosti. »Tako kot v nekaterih drugih poklicih si je treba tudi v športu ustvariti dvojno kariero. Ko športnik zaključi profesionalno udejstvovanje, lahko ostane v športnih vodah in se denimo poskusi kot trener ali strokovnjak. Zavzemamo se, da bi vrhunski športniki delili svoje znanje z mlajšimi rodovi. Ne smemo pozabiti, da družba športniku omogoči ogromen vložek na poti do vrhunskosti. Na sto načinov mu pomaga do kariere,« je razmišljanje sklenil Kocijančič.
Teniški igralec Becker z grenko izkušnjo, dirkač Schumacher postal Švicarjem trn v peti
In kako je z davčno problematiko v tujini? Največji tuji športniki v individualnih panogah, predvsem v tenisu in formuli ena, so redni pribežniki v davčne oaze. Večina jih ima s selitvijo pozitivne izkušnje, najde pa se tudi nekaj izjem, ki so se znašle v hudih škripcih. Med njimi je nekdanji teniški as Boris Becker, ki so mu pred desetimi leti v Münchnu sodili zaradi davčne utaje. V začetku devetdesetih let je Becker kupil stanovanje v Monaku, živel pa na Bavarskem v stanovanju sestre Sabine. V tem času je Becker, ki je v vseh teh letih zaslovel kot finančni analfabet, utajil okoli pet milijonov evrov davkov, zato mu je grozilo več let bivanja v zaporu. Pred roko pravice se je izgovarjal, da davčne zakonodaje ni najbolje poznal, kar pa mu ni prav dosti pomagalo. Sodišče mu je naložilo plačilo več kot 3 milijonov evrov in dve leti pogojne zaporne kazni. Po koncu sojenja je prodal stanovanje v Monaku in se preselil v Švico, ki je prav tako znani davčni paradiž.
V tej podalpski deželi, natančneje v skoraj 30 milijonov evrov vredni vili ob ženevskem jezeru, si je družinsko življenje pred leti ustvaril sedemkratni svetovni prvak v formuli ena Michael Schumacher. Nedolgo tega so bogati pribežniki postali trn v peti tamkajšnjih prebivalcev, ki so s pomočjo politike predlagali uvedbo strožjih davkov. »Če se bo zgodilo kaj takega, se bom izselil iz Švice. Predvidevam, da ne bom edini,« je takrat povedal Schumacher, ki se je tako kot večina velikih tujih zaslužkarjev dogovoril s švicarsko finančno oblastjo o pavšalnem znesku davka. Plačilo je različno od primera do primera in je odvisno od zaslužka, takšno pot pa označuje za pravilno tudi Batageljeva.
