Pravosodje kot superdirektorat

Zanimivo je, kako na prvi pogled suhoparna in banalna vprašanja organizacijske postavitve nekega organa, s simbolnimi sporočili zamajejo vrednostni sistem v družbi (ali so morda le njegova odslikava?). A če je kulturnikom nekako uspelo socializirati problem ukinitve ministrstva, to ni uspelo pravosodju, ki se ga je potihoma in postopoma zreduciralo na en sam direktorat.

Postopne reorganizacije pravosodnega ministrstva, ki so se v končni fazi izvedle na združitev nekdaj treh direktoratov v Direktorat za pravosodje, so privedle do skrajno problematične situacije. In to predvsem zaradi svoje sporočilnosti. Pravosodje je pomemben resor, ker ima tradicionalno vlogo varuha najvišjih standardov človekovih pravic. Na ravni EU se ga vedno postavlja ob bok varnosti. Če nas področje varnosti, to je notranjih zadev, učinkovito brani pred kriminalom in njegovimi grožnjami, nam pravosodje na drugi strani zagotavlja pravično obravnavo. Ta koristna konkurenca med obema konceptoma obstaja od začetka uveljavitve demokratičnih standardov in je bila v zadnjem času pri nas izpostavljena zlasti ob prehodu tožilstva pod okrilje notranjega ministrstva. Zgrešeno potezo, katere ustavnosti je prejšnji teden pritrdilo ustavno sodišče, je del stroke kritiziral, ker je tožilstvo (simbolno) prešlo pod okrilje policije in ne obrnjeno, kot nalaga zakon. Ustavno sodišče je ugotovilo, da se pravni položaj tožilstev s prehodom ni spremenil, ker zakonske pristojnosti, tako nosilnega ministrstva kot tožilstva, ostajajo enake in tako neodvisnost tožilstva ni ogrožena. S strogo pravno-pozitivističnega gledišča ugotovitev sicer drži, a zanemarja sporočilno vrednost te migracije. Koliko se pri vsakdanjem delu tožilci dejansko počutijo ogrožene v svoji neodvisnosti? Zakaj je o tem pred dnevi moral javno spregovoriti tudi vrhovni državni tožilec Fišer in pri tem povedal, da ministrstvo na tožilstvo vrši nedovoljene pritiske? Kakšne bodo morebitne spremembe tožilske zakonodaje, ki jih bo vladi predlagal policijski minister – bo njihov fokus na varnosti ali pravici? Vse to je neodtujljivo povezano z organizacijsko logiko v državi, še zlasti v mladi demokraciji z nizko ravnjo politične kulture. Zato ozko in formalistično razlogovanje ustavnega sodišča čudi.

Kakšna organizacijska struktura se torej danes lahko na strani pravice simbolno postavi nasproti policijski? Célo pravosodno ministrstvo je direktorat s formalno identičnim statusom, kot ga ima Direktorat za tožilstvo v MNZ, ki zaposluje le 6 oseb. Seveda je to le eden od treh direktoratov policijskega ministrstva. Jeziček na organizacijski tehtnici je torej globoko v prid varnosti na račun varstva pravic. Vlada je v sramotno kratki obrazložitvi radikalne odločitve zapisala, da se s to reorganizacijo zagotavlja »boljša koordinacija dela znotraj vsebinsko zaokroženega delovnega področja«. Resno?! Ali vlada med vrsticami sporoča kolegom na ministrstvih za pravosodje v EU (saj imajo prav vsa več organizacijskih enot, neposredno vezanih na ministra), da so slabše koordinirana? Pravosodje kot marginalizirana neločljiva gmota torej, z izjemo tožilstva, ki si zasluži samostojno obravnavo v okviru policijskega ministrstva?

Čas bo pokazal, kaj so pravi motivi za to škodljivo reorganizacijo, in verjetno gre za kadrovske apetite. A ne glede na to je v njej prikrit nevaren nagib od demokratične k policijski državi. Naslednja, za ta miselni okvir logična organizacijska sprememba, bi lahko bila preoblikovanje Direktorata za pravosodje v sektor, podrejen Direktoratu za policijo znotraj MNZ. Ampak takrat bo že zdavnaj prepozno, da bi kdo sploh še lahko ugovarjal kakršni koli odločitvi oblasti.