Ko bo Merklova jutri s premierom Reçepom Tayyipom Erdoganom sedla za mizo, bo polna vtisov gospodarskega razcveta iz Srednje Anatolije, ki jo obiskuje danes. In prav v tej regiji tiči odgovor na vprašanje, zakaj Turčija Evropske unije ne potrebuje več. Erdogan je z gospodarskimi reformami in spodbujanjem srednjih ter malih podjetij v zadnjem dobrem desetletju poskrbel, da se je Turčija zavihtela visoko na Olimp držav z največjo gospodarsko rastjo v svetu. »Anatolijski tigri« so poskrbeli za največji razcvet države. Turčija je postala samozavestna država, sita nenehnih zavlačevanj Evropske unije, da ji izpolni sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja dano obljubo vključitve v »evropsko družino narodov«.

Čeprav je Erdogan v dobrem desetletju svoje vladavine na področju evropskih reform storil daleč več kot v treh desetletjih poprej vladajoča Republikanska stranka (CHP), se Turčija še naprej sooča z istimi neracionalnimi predsodki. Ti so zmes finančnih interesov in kulturno-verskega šovinizma. Turčija bi dobila (prevelik) velik kos pogače iz strukturnih skladov, vpijejo eni. Drugi kakofonijo nadgrajujejo z votlim strahom priključitve muslimanske države k »krščanski Evropi«. V takšni klimi je vsak izgovor za nadaljevanje pogajanj s Turčijo priročen. Še posebej to velja za »ciprsko vprašanje«. Nanj lahko skeptiki širitve vedno znova posežejo.

Povsem razumljivo je Turčija začenja iskati druge poti za svojo prihodnost. Ob izbruhu arabske pomladi je pri mnogih nevladnih akterjih postala simbol uspešnega prehoda iz diktature v demokratično državo – demokratično državo, katere izgradnja ni zaključena. Z zanimanjem je bilo v preteklih letih spremljati, kako je Erdogan vojski razgradil status države v državi, se lotil urejanja kurdskega vprašanja in se hkrati posvetil tkanju tesnejših vezi z državami, ki so bile nekoč del Otomanskega imperija. Porušil je status quo na domačem prizorišču. Enkrat za vselej je končal z obdobjem državnih udarov. Na zatožno klop je posedel vse osivele generale, ki so v imenu sekularne države rušili vlade. Hkrati se je ozrl po alternativah Evropski uniji.

Politika zmerne islamistične stranke »Mir doma, mir s sosedi« je bila pogosto napačno razumljena. Erdogan se ni lotil oblikovanja novega »turškega imperija«, še manj je poskušal izvesti revizijo zgodovine. Pogajalski proces z Evropsko unijo je bil dober katalizator za modernizacijo turške ustavne ureditve. Začeli so se postopki za dodelitev večjih kulturnih in političnih pravic kurdski manjšini. Dokler je obstajal up za turško članstvo v Evropski uniji, so na ministrstvih uradniki kot po tekočem traku pisali nove zakonske predloge in pripravljali pogajalska izhodišča. Kurdi so hoteli izkoristiti trenutek in za svojo prihodnjo politično-upravno ureditev iztržiti čim več. Toda krušna mati Evropska unija, hiter gospodarski razvoj Turčije in naglo spreminjajoča se soseščina so jih oropale smelega izplena široko zastavljene samouprave.

Duh časa je morda še najbolje razumel na otoku Imrali priprti nekdanji voditelj PKK Abdullah Öcalan. Z vlado se ta čas pogaja o končanju tri desetletja trajajočega konflikta. Toda doseženi mirovni dogovor, ki bi lahko luč sveta zagledal še to leto, utegne biti precej bolj skromen od nekdanjih začrtanih ciljev.

Turški premier Erdogan se sedaj odkrito spogleduje s polnopravnim članstvom države v Šanghajski organizaciji za sodelovanje (SCO). Maloštevilčna združba, v kateri glavne vajeti držita Kitajska in Rusija, se šele dodobra oblikuje. Ali bo njen razvoj šel po poteh Evropske unije, je vprašljivo. Zagotovo pa se nakazuje, da bo postala nov pol tesnega gospodarskega in obrambnega sodelovanja vzhodno od Urala. Za članstvo se zanimata tudi Indija in Pakistan.

Ne glede na to, ali Erdogan z razmišljanjem za včlanitev Turčije v SCO blefira ali ne, bi Angela Merkel s klobuka lepo zvenečih obljub jutri morala povleči kaj več kot zajca z imenom »priviligirano partnerstvo«. Turčija Evrope ne potrebuje, Evropa potrebuje Turčijo.