In ne samo, da je Bob za to dobival plačo v višini neverjetnih tristo tisoč dolarjev letno, ampak je od uprave še celo dobival sijajne ocene za svoje delo. Njegove slike »uslužbenca meseca« z zidu niso sneli več let, vse dokler ga niso končno nagradili kot najboljšega delavca v celotni korporaciji.
Za kaj je torej šlo? Je bilo Bobovo delo nadzor družabnih omrežij ali morda raziskovanje odvisnosti od spleta? Ne, bil je prav programer in njegovo delo je bilo vzdrževanje velikanskega korporacijskega računalniškega sistema. In, da: v pisarni več let ni delal čisto nič. Vse dokler niso ob neki rutinski kontroli v družbi opazili, da del prometa na njihovih strežnikih prihaja iz – Kitajske! Uprava je posumila, da gre za vohunjenje – družba je namreč delala tudi za ameriško vlado – in na pomoč poklicala strokovnjake za računalniško zaščito iz Verizon Communications, ki so kmalu odkrili, da se na njihove strežnike priklaplja neko svetovalno podjetje iz kitajskega Shenyanga, pri tem pa uporablja prav Bobovo geslo.
In tako so odkrili spektakularno prevaro: naš junak je svoje delovne naloge zjutraj po mejlu preprosto preposlal inženirjem v daljno Mandžurijo, in medtem ko so oni osem ur opravljali njegove naloge, je on v pisarni srfal po internetu! Šele nekaj pred peto popoldne je vrgel bežen pogled na delo, ki so ga namesto njega opravili zaposleni na drugem koncu zemeljske oble, poslal šefom podrobno dnevno poročilo in odšel domov.
Stvar je delovala naravnost brezhibno. Za sijajno opravljeno delo in naziv »uslužbenec leta« je Bob pridnim Kitajcem plačeval celih petdeset tisoč dolarjev na leto: petdeset tisočakov je za Kitajce veliko denarja, Bobu jih je še vedno ostalo ogromnih dvesto petdeset, lastniki družbe pa so bili – več kot zadovoljni. Vse dokler niso odkrili, da Bobovo delo za pet, šest tisoč dolarjev na teden opravljajo pravzaprav kitajski inženirji za vsega tisoč dolarjev v nočni izmeni v nekem mrzlem hangarju v industrijskem predmestju Shenyanga. Nakar so mu – jasna stvar – zaradi prevare vročili takojšnjo odpoved.
Pravim »jasna stvar«, ker se odpoved v tej čudoviti liberalnokapitalistični zgodbi zdi samoumevna, ne zato, ker bi bila stvar v resnici jasna. Ni namreč jasno, zakaj bi to sploh bila prevara. Kaj pa je počel Bob takega, kar bi bilo navzkriž z etičnimi, ekonomskimi in vsemi drugimi načeli svobodnega trga in česar ne bi že desetletja počele vse velike zahodne korporacije? Od razlike med ceno zahodnega inženirja in njegovega kolega z Daljnega vzhoda – razlike, od katere je iznajdljivi Bob živel več let – kapitalizem živi že sto let. Naš junak tako ob odpovedi ne bo dobil tudi Nobelove nagrade za ekonomijo: počel je samo to, kar počnejo tudi njegovi delodajalci.
Vsa zgodba se je razvedela, ko jo je na svoji spletni strani objavil Verizon Communications kot case-study o računalniški varnosti v biznisu, čeprav gre pravzaprav za izvrsten case-study o čudežu liberalnega kapitalizma. Tako kot velike mednarodne korporacije selijo svojo proizvodnjo na Daljni vzhod – in tako Nikove teniške copate in Adidasove žoge za dolar na dan izdelujejo podhranjeni otroci v Indokitajski, Applove pametne telefone pa sestavljajo obupanci iz Foxconnovih taborišč v kitajskem Shenzhenu – tako je Bob svojo »proizvodnjo« preprosto preselil na severovzhod Kitajske.
Razlika v ceni je bila njegov čisti zaslužek – ali vsaj tako čist kot dobiček grabežljivih družb, katerih šefi se podobno kot Bob zabavajo, medtem ko zanje delajo nesrečniki iz nočnih izmen v industrijskih predmestjih Kitajske. Tudi Bob sam je bil sicer del te verige, delo, ki ga je zanje »opravljal« za tristo tisoč dolarjev, so njegovi šefi po popolnoma enakem načelu in prav tako pet- ali šestkrat dražje prodajali naprej, na primer ameriški vladi.
Bobova edina težava je bila v tem, da si je tudi sam zaželel biti na njihovem mestu in se zabavati – na petdesetmetrski jahti ali na facebooku, vseeno – medtem ko bi drugi delali zanj. V etični puščavi liberalnega kapitalizma se je odločil igrati samostojno, kot mali diler z drogo, ki si zaželi svojega dela denarja. Mafijci pa seveda ne marajo takšne neodvisne pobude, čeprav mali dilerji ne jemljejo pri njih – veliki bodo vsekakor dobili svoj delež – ampak od tistih spodaj, še manjših, ki bodo njihovo delo opravili za šestkrat manj denarja.
Pri moji veri, ne bi bil presenečen, če bi strokovnjaki iz Verizona – če bi seveda to sploh koga zanimalo – odkrili, da tudi »ameriško« delo inženirjev iz predmestja Shenyanga za tisoč dolarjev na teden opravljajo pravzaprav jetični absolventi informatike v vlažnih študentskih sobicah v okrožju Dadong za dolar na uro. Oziroma njihovi lačni in pametni mlajši bratje doma, v samoti lianoninške province, za pest riža na dan.
Če bi bil Karl Marx še živ, bi rekel: programerji vseh dežel, združite se!
